NE 09.06.2002 OB 11.00:

KOČEVSKI ROG, GROBIŠČE POD KRENOM

13. SPOMINSKA SLOVESNOST

Sv. maša
Program po maši
Fotografije
Reportaža (zvočni posnetek)

Med sveto mašo in v programu sta pela združena cerkvena mešana pevska zbora župnije Sv. Peter - Ljubljana in Koseze, ki ju je vodil g. Marjan Ribič. Vse skladbe med sveto mašo in v programu je posebej za to slovesnost priredil g. Janez Močnik.

PROGRAM PO MAŠI

1) MARIJA ZGONC: UVOD
2) Doberdob - originalni posnetek Domobranskega pevskega zbora
3) Tiste dni (psalm Mav - Janez Močnik) za mešani zbor in trobila
4) Zopet solze (samospev na besedilo J. Stritarja priredil Hrabroslav Volarič) - solist Marko Bajuk
5) Jezusova obleka (Franc Kramar - Janez Močnik)
6) LENART RIHAR: GOVOR
7) PROF. MARJETA HUMAR: GOVOR

8) DR. JOŽE BERNIK: GOVOR:

Spoštovani romarji, kristjani in državljani!

Pravkar smo se pri božji daritvi spomini vseh vojnih žrtev zakopanih v tem in mnogih drugih grobiščih po celi slovenski zemlji v vseh treh škofijah.

Od lanske spominske maše je minulo že leto.

Ob vsakem obisku najdemo grobišča taka kot so bila, zanemarjena in zapuščena od slovenskih oblasti. Vemo kdo nosi krivdo za to. Vendar to ni popoln odgovor. Tudi sami imamo nekaj krivde na tem in zaradi tega bi rad nas vse popeljal v našo sedanjost, v našo realnost.

Kot romarji in kot kristjani in kot državljani imamo svoje obveznosti do naših mrtvih. Ne samo molitev in dobra dela, tudi dejanja so potrebna. Omenil bom samo nekaj priložnosti, ki smo jih v naših desetih letih zamudili. To je bil greh opuščanja.

Spomnimo se na to in pazimo za naprej. Že leta 1992 nam je zasedanje Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije nakazalo nekaj naših odgovornosti in predlagalo tri stvari, med drugimi:

1. Ugotovitev resnice in opuščanje neresnice je sestavni del sprave; zato je potrebno osvetliti vse dogodke, o katerih se ni smelo javno razpravljati in ovreči neresnične obtožbe;
2. Zgodovinski institut naj organizira raziskovanje o vojnih in povojnih dogodkih in s tem prispeva k celotni osvetlitvi vloge Cerkve in laikov,
3. Vodstvo Cerkve naj po svojih močeh posreduje, da se po krivem obsojeni rehabilitirajo.

Nekaj teh predlogov smo izvedli, vendar drugi še čakajo.

Ko je prišel sklic za Sinode treh slovenskih škofij v letu 1997, smo to imeli kot povabilo na vrnitev k bistvenim stvarem nas same in za naš čas. Sinoda je gostovala v ustanovi tako zelo pomembni za Slovensko katoliško gibanje v Škofovih zavodih, zgodovinskih Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Generalna srečanja in diskusije vseh sinodalnih članov so bila v dvorani, ki je bila zaznamovano z kruto preteklostjo. Po koncu vojne, maja leta 1945 se je v tej dvorani začelo odvijati eno od mnogih dejanj največje tragedije v slovenski zgodovini. Tu je povojna komunistična oblast zapirala ujete slovenske vojake iz vrst domobrancev, četnikov in drugih. Pot od tu je za te ujetnike vodila naravnost na morišča. Kraji morišč so postali kraji grobišč.

Velika večina sinodalnih članic in članov je svojo življenjsko pot začela med več desetletij dolgo totalitarno komunistično okupacijo slovenskega prostora in vsega življenja v njej. Tako mnogi niso mogli vedeti ali izvedeti, kaj se je godilo v prav isti dvorani.

Pod pritiskom časa, dela in drugih okoliščin je na tej Sinodi bila opuščena možnost, da bi vsi sinodalni člani in članice izvedeli za nepokopane žrtve genocida in tudi za svojo dolžnost kot kristjani do teh nepokopanih žrtev.

Verjetno je prav tako iz omenjenih razlogov na sinodi bil opuščen dolgo pripravljan in pričakovani dokument z uravnovešeno presojo delovanja Cerkve in kristjanov v brutalnem času vojne, okupacije in krvave revolucije. Ta dokument nam še vedno manjka. Je pa potreben ravno zaradi tega pred tem kar stojimo v naši sedanji realnosti.

V preteklih dveh desetletjih so vsi nasledniki škofa dr. Gregorija Rožmana na sedežu ljubljanske nadškofije skušali najti medsebojni modus vivendi z vsakokratno komunistično vlado. Vsak od teh cerkvenih dostojanstvenikov je ponudil obžalovanje za morebitne napake svojega škofovskega prednika in vernikov. Tudi Slovenska škofovska konferenca je (navajam) "izrazila pripravljenost priznati in obžalovati vse kar se je na katoliški strani in še posebej v imenu katolištva zgodilo nemoralnega, zločinskega in protinarodnega". (v.: France Dolinar, Resnici na ljubo....). Ko to danes presojamo iz zgodovinske perspektive, vidimo, da nobena ponujena roka ni bila sprejeta. Vendar, pred nami je sedaj čisto nov izziv.

Kot veste, lani junija, je bilo v parlamentu prvič jasno postavljeno vprašanje vladi in celemu parlamentu o njihovih namenih za ureditev grobišč. Dobili smo nekaj odgovorov, toda ne vseh. V tem času se je potem zgodila Slovenska Bistrica, z odkritji grobišč in morebitnih zločinov. Slovenska oblast je hitro spoznala nevarnost za svojo verodostojnost in je skušala to z medijskimi posegi opravičit in je tudi zatrdila, da bodo prevzeli vse ukrepe, da se ta stvar razišče. Vendar, mediji so utihnili, tako je tudi vlada. Sedaj se ne dogaja ničesar več.

Vendar, nekaj mesecev kasneje, v lanski jeseni, je vlada objavila deklaracijo z napovedjo o pietetnega pokopa povojnih žrtev. Čeprav je ta deklaracija menda čakala dolgo časa, je vzbudila v nas vseh upanje za končno spremembo državne politike v odnosu do preteklosti in s tem napoved nekega bolj pravičnega pristopa k reševanju krivic storjenih slovenskim ljudem v času komunizma. Pa ne za dolgo. V Državnem zboru je ležal zakon o grobiščih in dolgo je bilo potrebno, da se je premaknil. Lani je slovenska vlada poslala v javnost deklaracijo v kateri naznanja namen ureditve grobišč po pietetnem načinu.

Oglasil se je tudi predsednik države, ki je poudari potrebo po pietetnem pokopu mrtvih v grobiščih in po njegovem mnenju naj bi ta predlog med drugim dokazoval, da bo domovina pokopala svoje mrtve otroke, da bo izkazala spoštovanje vrednot za doseganje najvišjih moralnih vrednot in sprejetje povojnih pobojev kot zgodovinsko dejstvo, ki bo vodilo k spravi.

Vendar v teh dokumentih ni zaslediti prav nobene pietete. Pietete tako, kot jo razume ves civiliziran svet.

V teh dokumentih ne moremo najti niti ene besede obžalovanja za povojni genocid, nobene obsodbe pobudnikov in storilcev genocida in nobene obljube o popravi krivic. Na koncu smo celo opozarjani, da ni namen razprav in razmišljanj o polpretekli zgodovini kakorkoli legitimirati in/ali delegitimirati zgodovinskih dejstev. To pomeni: zgodovine ne bomo popravljali.

Razumljivo je, da naše oblasti potrebujejo tak zakon prav v tem času zaradi Evropske zveze in pride jim prav tudi finančna kriza (o kateri bom še nekaj spregovoril).

Ne bom vas dolgo moril s tem kakšne pasti skriva ta zakon; vendar, moramo vedeti, da ta zakon je utemeljen - in način pokopa utemeljen s trditvijo, da so slovenski domobranci in četniki bili povsem istovetni s klasičnimi kolaboracionisti po drugih državah Evrope. Tam je taka kolaboracija bila globoko ideološka, politična in globalno vojaška. Nobenega od teh elementov ne moremo dokazati slovenskemu domobranstvu.

Že samo ime zakona skriva past: povojne žrtve poriva v vojne čase in s tem hoče zakriti njihovo identiteto, njihovo funkcijo in njihovo vojaško delovanje. Razprava sama v parlamentu nas je kar precej presenetila, kajti nenadoma smo ugotovili, da revolucije nikdar ni bilo. To je povsem razumljivo s tem, da sedanje oblasti skušajo prepričati svet in nas seveda, da revolucije ni bilo, da je bila samo borba proti okupatorju, proti njegovim pomagačem in čista osvobodilna borba.

Druga stvar, ki je zakon ne daje, je zagotovitve: o tem, da bodo finančna sredstva na razpolago, da bo način prekopa in pokopa in vseh drugih postopkov pieteten in pravno utemeljen, zakon ne upošteva domobrancev kot vojake, vendar se ne izraža o tem, tako da bo vlada imela možnost manipulacije, da te pokojne vojake proglasi za civiliste, kar menijo, da jih bo rešilo odgovornosti, da preiščejo vse te zločine, zgodovino in tudi iščejo storilce.

Povem samo to-le, da mi kot pričevalci za naše žrtve, med katerimi so tudi pričevalci za Boga, potrebujejo naše pričevanje v svetu in tudi potrebujejo našo stalno pripravljenost opozarjati vlado in celo slovensko javnost o tem, kakšno dolžnost ima država, do o teh povojnih žrtev.

Tudi moramo vedeti to, da kljub dokumentom, ki so na razpolago in pričajo tako o umoru slovenskih domobrancev ranjencev in drugih, se ničesar ne zgodi. Nihče ni doslej še začel preiskovati vseh grobov, ki so bili strašno oskrunjeni po drugi svetovni vojni, nihče ni raziskoval tega kje so pobiti ljudje, ki so bili pred političnim in komunističnim sodiščem obsojeni na smrt. In teh je bilo veliko.

Zaključil bom samo z eno mislijo: na nas je, da vstopimo v akcijo. Kot pričevalci ne moremo biti podobni človeku, ki je pod mernikom in ne upa ven. Resnično je veliko strahu še vedno, toda to bomo morali premagati. Treba je pa tudi to, da zahtevamo od slovenskih oblasti, da preneha z ideološkim terorizmom, da preneha s totalitarno ideologijo, kajti to je povsem neskladno s slovensko ustavo in tudi s slovensko demokracijo, četudi je še zelo nepopolna.

Mislim, da kot državljani imamo pravico, da nas slovenska država ne hrani s tako ideološko preteklostjo in nas, naše službe in vse ostalo pogojuje s tem, da verujemo v to preteklost.

Torej, na nas je, da se dvignemo, na nas je, da začnemo pričevati in na nas je, da prevzamemo vse pravne in civilne možnosti, ki jih imamo tako doma, kot tudi zunaj slovenske domovine.

Kličem vas vse, pojdimo na delo. Z Božjo pomočjo. Hvala.
(po magnetofonskem zapisu: pIR)

9) MARIJA ZGONC: ZAKLJUČEK - ZAHVALA
10) Moja domovina

Sv. maša
Program po maši
Fotografije
Reportaža (zvočni posnetek)