|
BOLOGNA, EVHARISTIČNI KONGRES: BIOETIKA. SPLAV. (Po Radiu Vatikan) [...] Prva tema, o kateri so Italijani (v sklopu priprav na 23. narodni evharistični kongres) organizirali simpozij z udeležbo več kot 100 najbolj znanih strokovnjakov, je vzela v pretres vprašanja bioetike.V krščanstvu vedno bolj izrabljeno zveni očitek, češ da so misli in ideje filozofov nekaj abstraktnega, nerazumljivega in daleč od življenja. Odkar je politična uporaba Heglove, Nietzschejeve in Marxove ideje rodila koncentracijska taborišča in gulage, se je najbrž tudi preprost človek zavedel, kako hudo konkretne in življenjske utegnejo biti posledice določene misli ter kako zelo je pomembno biti miselno pozoren in prebujen, da se vsi skupaj ne bi znašli tam, kjer nismo hoteli. Razmišljanje in presojanje misli, še bolj pa dajanje novih pobud in idej, postaja torej za kristjana zadeva vedno bolj široke ter vsakdanje prakse, ne pa domena redkih privilegiranih mislecev. Prav to ozadje je v zadnjem času sprožilo in spodbudilo javnost k zanimanju za nekatere tipične probleme bioetike, med katere spadajo vprašanje splava, umetne oploditve, kloniranja in evtanazije. Današnja pluralistična družba ponuja široko paleto etičnih modelov. Naštejmo jih nekaj: liberalni model v svoji skrajni izvedbi absolutizira pravico do samoodločanja in izbire. Zanj svoboda pomeni, da je dovoljeno vse, kar je svobodno hoteno, svobodno sprejeto in ne ovira svobode drugih. Zanimiva, vendar nedosledna misel. Ali je morda nizko izobražen delavec, ki se je zaradi preživljanja sebe in svoje družine prisiljen zaposliti v zdravju škodljivem delovnem okolju, resnično svoboden pri svojem odločanju? Ta model se zdi, da daje preveč prostora prirojenemu individualnemu egoizmu in oblasti, ki se tu ogrinja v plašč vrline, imenovane ljubezen do svobode, nima pa v sebi nobenega močnega čuta za odgovornost in ljubezen do bližnjih. Kdo bo torej v liberalnem etičnem modelu reševal interese šibkih in nesposobnih za osebno pogajanje? Drugi etični model je pragmatično-koristniški. Navdihuje se pri anglosaksonskem empirizmu in socialističnem pojmovanju "socialnega dobrega", oblači pa se v znanstveno naprednost. Da je znanost neprecenljiva dobrina za napredek in blaginjo, je nesporno. Vprašljiv pa postane ta model, ker vključuje podleganje posamezne osebe skupnemu dobremu, znanosti in družbi. Je torej mogoče trditi, da je za skupno dobro ali v korist znanstvenega napredka mogoče koga brez pomislekov žrtvovati, ne da bi ga o tem vprašali, pa četudi se že poslavlja od življenja? Tretji model je pojavni ali delujoči etični model, po katerem vsa človeška bitja niso tudi osebe. Da bi bila priznana kot osebe, morajo na zunaj pokazati nekatere značilnosti, kakor so samozavedanje, razumskost, moralni čut itn. Še posebej pa je kriterij razločanja med osebo in ne-osebo sposobnost ali nesposobnost zavesti o smrti. Na temelju tega kriterija zlahka presodimo, da zarodki, novorojenčki, zelo majhni otroci, psihično prizadeti, izredno stari ljudje in tisti, ki so v komi, preprosto niso osebe. Zato imajo "prave osebe" vso pravico, da z njimi upravljajo in bdijo nad usodo ne-oseb s svojo razsvetljeno skrbjo. Četrti model, ki si ga bomo pobliže pogledali, pa je personalistični, osebni model, ki ima antične korenine in se navdihuje pri klasičnem judovsko-krščanskem izročilu. Ta temelji na pojmovanju osebe kot moralne kategorije filozofske narave, ki se je na temelju bioloških meril, kakor so poskušali nekateri drugi pristopi, pač ne da opredeliti. Oseba pomeni vrednoto, dostojanstvo, neodtujljive pravice, pomenljivost. Človekov cilj, to, zaradi česar pravzaprav obstaja, je izključno v polnem razvoju njegove osebe in njene popolne uresničitve. Zaradi tega človeka ni mogoče nikoli uporabiti, čeprav bi to imelo še tako vzvišen končni cilj. Oseba je brezpogojno vsako človeško bitje katere koli rase, barve kože, verskega prepričanja, pa tudi starosti, stopnje psiho-fizičnega razvoja, inteligence ter telesnega ali duševnega zdravja. To pojmovanje osebe, ki zajema iz načina bivanja človeka in iz njegove lastne narave, se imenuje "ontološko", bivanjsko. Pojmovanje osebe predstavlja za liberalno-svobodnjaško etiko hitro razvijajoče se znanosti in družbe kamen spotike, ker ta daje pretirano plemenit značaj vsakemu "človeškemu bitju" in mu nadeva nedotakljivost. Zato skuša liberalna bioetika najti razloge za razlikovanje med človeškimi bitji, kdo je že in kdo še ni oseba. Tem tragičnim razlikovanjem se je v Evropi najbolj odločno uprla Nemčija, ko je Nemško ustavno sodišče leta 1975 ob razsodbi glede prostovoljnega splava slovesno izjavilo, da nemški narod ne bo nikoli več delal razlik med "človeškimi življenji, ki bi bila bolj ali manj vredna živeti." Kljub parlamentarni in ponekod celo referendumski potrditvi vprašanje prostovoljnega splava vedno znova dviga polemike. To pomeni, da vprašanje v zavesti in spominu skupnosti ostaja živo in da noben krivičen zakon, čeprav potrjen z večino in hvaljen kot "civilizacijska pridobitev", ne uspe za dolgo časa pomiriti vesti državljanov. Prvi izmed ugovorov liberalne bioetike, ki skušajo vsi po vrsti opravičiti nedosledne argumente, je zanikanje, da zarodek pripada človeški vrsti. Vsa živa bitja nosijo v svojih celicah genetski zapis, ki ga je mogoče dokumentirati v vsaki celici. Pri človeku je ta genetski zapis tak, da se iz analize genskega materiala katere koli celice vidi, da pripada vrsti homo sapienes, obenem pa je ta zapis drugačen pri vsakem izmed nas. Nekemu slavnemu nogometašu so na podlagi genetskega zapisa dokazali očetovstvo, ki se ga je na vse načine branil. Na podlagi ene same celice je namreč možno ugotoviti, komu pripada. Zato nihče ne more zanikati, da zarodek ne pripada človeški vrsti. Drugi ugovor pluralistične bioetike je ta, da zarodek ni "človeško bitje". Ameriška biologinja Anne McLaren je v reviji Nature leta 1987 uporabila pojem pred-zarodek. Gre za podmeno, po kateri zarodek do 14-tega dneva starosti ne bi bil človeško bitje, ampak nekaj drugega, pred-zarodek. Da ta trditev stoji na trhlih nogah dokazuje t.i. Poročilo Warnock iz leta 1984, ki vsebuje zaključne ugotovitve znanstvenega komiteja iz Velike Britanije, zbranega z namenom, da bi podal etično-znanstveno sodbo o zakonitosti zlorabe in uporabljanja zarodka v eksperimentalne namene. Komite je v protislovni intelektualni poštenosti ugotovil naslednje: "Ko se je proces razvoja zarodka začel, ne obstaja noben poseben, ločeni del razvoja, ki bi bil pomembnejši od drugega. Zaradi tega v razvoju zarodka biološko ni mogoče odkriti nobenega posameznega stadija, zunaj katerega zarodek v epruveti ne bi bil živo bitje." Preprosto povedano v procesu rasti zarodka ni nobene faze, v kateri bi ga lahko imeli za nekaj drugega kot človeško bitje. Ko je življenje spočeto, raste celovito glede na prej in pozneje ter ne pozna nobenih kakovostnih skokov iz ene faze v drugo. Proces rasti se neizogibno zaključi z rojstvom otroka, ki je vsekakor "posamezno človeško bitje". Če torej ne obstaja nobena znanstvena gotovost, da do nekega razvojnega trenutka zarodek še ni "človeško bitje", kako to, da ga sedaj lahko uporabljamo, sestavljamo, manipuliramo, zamrzujemo, odmrzujemo in ubijemo brez kakršnega koli očitka vesti? Nadaljnji ugovor je ta, da zarodek ni oseba. Ta se navdihuje pri že omenjenem pojavnostnem ali funkcionalnem etičnem modelu. Obstajajo teorije, da zarodek do 15-tega dneva starosti ni oseba. V tej starosti je namreč nemogoče, da bi govorili o zavesti o smrti, ki je razlikujoče merilo funkcionalnega modela. Če torej ni zakonito posegati v razvoj zarodka niti pred niti po 14-tem dnevu starosti, kako bi bilo po tej teoriji mogoče brez pomislekov posegati v življenje otroka do pozne nosečnosti na osnovi zgolj (materine) želje? Kdor zagovarja personalistično etično, stališče se izpostavlja obtožbi, da je sovražnik svobode posameznika in staršev, ki naj bi imeli neomejeno pravico odločati o rojstvu svojih otrok. Ali je nestrinjanje z liberalistično etiko, ki pozablja na odgovornost in ljubezen do bližnjega, res drža, usmerjena proti svobodi? Odgovor je odločni ne, saj so posledice nove liberalistične misli za italijanske strokovnjake povsem na dlani, kar podkrepijo tudi s primerom. Nedolgo tega se je po časopisih razpravljalo o primeru neke severnoevropske univerze, ki je z materami, odločenimi za prostovoljni splav, sklenila pogodbo, da le-te zaradi napredka znanosti odložijo splav do petega meseca. Materam so nato vbrizgali radioizotope, ki bodo pozneje na rentgenskem posnetku pokazali, kako je delovala zarodkova presnova. Po petem mesecu nosečnosti so zarodek s carskim rezom odstranili iz materinega telesa in preučevali najbolj zgodnje faze sinteze nekaterih steroidnih hormonov neposredno na človeku, potem ko so jih že na široko preučevali na različnih živalskih vrstah. Znanstveniki so bili prepričani, da zarodek pri petih mesecih ni oseba. Sam poslušalec pa naj presodi, ali je na podlagi zgoraj povedanega tako ravnanje moralno dovoljeno ali ne. Med pripravo na narodni evharistični kongres se je okrepilo prepričanje, da katoličan vedno zagovarja personalistično etiko, svoja prepričanja pa lahko učinkovito brani izključno na razumski ravni. Kljub temu pa mera bolečine in tesnobe v številnih okoliščinah preprečuje, da bi bilo mogoče razumsko upravičenost vedno tudi človeško sprejeti, razen v luči vere. Tako npr. se odločitev neke matere, ki se v primeru tvegane nosečnosti kljub pomanjkanju gotovosti, da bo preživel in da bi njena smrt onemogočila njegovega izvenmaterničnega preživetja, odloči ohraniti svojega otroka, v očeh tega sveta zdi nesmiselna, kruta in neutemeljena. Pa vendar taki primeri so in sicer niti ne tako redki, vsi pa so daleč od tega, da bi jih imeli za "norost". Nasprotno pa to so dejanja, vredna javnega priznanja svetosti. Seveda pa logika križa v očeh sveta kljub temu ostaja norost. Kristjani smo končno tudi prepričani, da svoboda ni neodgovorno zasledovanje nagonov, ampak pravica do življenja v skladu z našo resnično naravo, usmerjena v uresničenje človeka. Pri soočanju z nekim bioetičnim problemom je temeljno pravilo vedno odkriti bistvo vprašanja. V polemiki o splavu ali umetni oploditvi je glavni igralec vedno tisti, ki se rojeva. Zato ne more biti porinjen nekam v ozadje, kakor bi nekateri hoteli, ker je prav on in njegova usoda kot človeka, resnično središče drame. |