Besedila so prepisi magnetofonskih zapisov in niso avtorizirani.

P. LOJZE CVIKL: POZDRAVNI NAGOVOR

Dovolite mi, da vas kot predstojnik slovenskih jezuitov ob praznovanju 400 letnice prihoda prvih treh tovarišev v Ljubljano prav lepo pozdravim.

Še posebej v naši sredi lepo pozdravljam msgr. Edmonda Farhata, apostolskega nuncija v RS, ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ljubljanskega pomožnega škofa msgr. Jožefa Kvasa, msgr. Boruta Koširja, direktorja Zavoda sv. Stanislava, p. Francija Seničarja, dekana dekanije Ljubljana - center.

Lepo pozdravljam vse višje redovne predstojnice in predstojnike, vse duhovnike in bogoslovce in sobrate jezuite.

Prav tako lepo pozdravljam predstavnike kulturnega in javnega življenja, še posebej g. dr. Janeza Dularja, ministra za kulturo, dr. Alojza Kralja, rektorja Univerze v Ljubljani, dr. Jožeta Kušarja, prodekana Ljubljanske univerze.

Nocoj mineva 400 let odkar je škof Janez Tavčar v Ljubljani sprejel prve tri jezuite. Ljubljanski škof je dobro poznal delo jezuitov, saj je zelo podpiral delovanje graškega kolegija. Na svoje stroške je takrat šolal devet dijakov. 8 let se je trudil, da bi tak kolegij zaživel tudi v Ljubljani. Ustanovitelj jezuitov, sv. Ignacij, je bil zelo naklonjen vzgoji mladine, toda še slutil ni, da se bo to delo tako hitro in široko razmahnilo. Narekovale so ga potrebe in neštete prošnje, ki so prihajale iz vseh koncev. Lahko smo veseli, da je bila prošnja ljubljanskega škofa uslišana in to pred Celovcem, Trstom in drugimi pomembnimi mesti. S prihodom jezuitov se je življenje, versko življenje, začelo spreminjati. Tukaj so imeli prve pridige v slovenskem jeziku. Naše sobrate so nagovorili v jeziku, ki so ga razumeli. Bili so potrebni zdravega nauka. Tega je manjkalo takrat v Ljubljani. Zato smo lahko Bogu hvaležni za to prenovo, ki se je takrat pričela s prihodom jezuitov.

Naj bo nocojšnja slovesnost zahvala Bogu za vse, kar je storil po naših sobratih jezuitih tukaj med slovenskim narodom. Obenem pa prosimo Gospoda, da bi tudi mi znali s takšno pokončnostjo in gorečnostjo nadaljevati poslanstvo, ki nam je zaupano v blagor, za versko in duhovno prenovo našega naroda.

HOMILIJA APOSTOLSKEGA NUNCIJA MONS. EDMONDA FARHATA

Msgr. nadškof, spoštovani gospod škof Kvas, spoštovani oče provincial, dragi bratje v duhovništvu, dragi bratje in sestre.

Na začetku te slovesnosti sem vesel, da vam lahko prinašam pozdrave svetega očeta in državnega tajnika kardinala Sodana.

Z molitvijo, ki nas ta večer združuje, prosimo Boga, vsemogočnega Očeta, naj nam pomaga, kot je pomagal sv. Ignaciju in njegovim tovarišem skozi štiri stoletja, da so pogumno hodili pod zastavo križa. Po glavni prošnji, ki smo jo poslušali, nam berila današnje liturgije razložijo, kam vodi križ Jezusa Kristusa.

Sv. Pavel nam svetuje, naj prosimo za darove Svetega Duha, ki so vera, ljubezen, poznanje skrivnosti Jezusa Kristusa in njegove ljubezni. Po teh darovih, ki kristjane združujejo, smo vsi v božji polnosti.

Polnost Boga, še vedno po besedah apostola Pavla, je notranja moč človeka, novega človeka, odrešenega po Jezusu Kristusu in poklicanega, da se svobodno odloči, da doseže odrešenje.

To odrešenje je vrženo v srca ljudi kot seme, ki ga seje sejalec. Del ga je padlo na skale, drugega je zadušilo trnje, toda dobršen del ga je padlo na rodovitno zemljo. Zraslo je in se razvilo in dalo obilo sadu.

Ta prilika ponazarja dogodek, ki ga nocoj praznujemo: prihod prvih Ignacijevih sejalcev na slovensko zemljo, njihovo sejanje in rast v zemlji, ki je pognojena in obdelovana dala bogate sadove.

Že bežen pogled na zgodovino nam to pokaže. Prvi stiki Ignacijevih tovarišev z evropsko realnostjo, od koder bi morali dobiti delavcev za božje kraljestvo, odkrijejo njeno globoko krizo. Začeti je bilo potrebno znova. In da bi lahko evangelij daljnim deželam posredovali, so potrebni misijonarji.

Da bi lahko evangelizirali, so potrebni misijonarji. Le-te pa je potrebno vzgojiti. Za to je potreben čas, sposobnosti in nadarjenost. Misijon se je začel z izobraževanjem. Jezuiti so v Sloveniji, tako kot povsod po Evropi, ustanovili šole. In šole jih niso razočarale.

Šole so vzgajale znanstvenike, poznavalce, ljudi vere in odprtega duha. Duhovniški in misijonski poklici so se tako pripravljali v šolah Družbe Jezusove.

Ko je Urban Textor, ljubljanski škof, slišal za njihove metode in nadarjenost, je pisal Ignaciju. Takoj je želel, da Družba Jezusova pride v njegovo prostrano škofijo. Toda kljub prizadevnemu vztrajanju je dosegel samo to, da so štirje študentje ljubljanske škofije odšli v Germanik v Rim na študij v sredini 16. stoletja.

1593 je papež Klemen VIII. odločil, da se zida kolegij za očete jezuite v Ljubljani. In 21. januarja 1597 leta so v Ljubljano prišli prvi trije jezuiti: dva duhovnika in en brat.

Po kratkem bivanju na Vodnikovem trgu so se bratje jezuiti dokončno naselili tukaj pri sv. Jakobu in začeli z gradnjo kolegija. Kljub ekonomskim težavam, ki so takrat pestile vso Evropo, so uspeli že leta 1602 poučevati v novem kolegiju.

Zelo hitro so tudi okoliški kraji: Trst, Gorica, Celovec želeli, da pridejo jezuiti k njim, in zgradijo kolegije. Maribor je tako kolegij dobil 1757 leta.

Center Ljubljane je ostal daleč najpomembnejši in najbolj dinamičen. V začetku 17. stoletja je imel že 700 dijakov. In želja po znanju se je še večala. V normalki, danes bi dejali: v klasičnem študiju je bilo potrebno še dodati predmeta teologije in moralke. To so bili začetki višjega študija. Bilo je leta 1619 in nekateri, prav tu pri sv. Jakobu, vidijo začetke univerzitetnega študija v Ljubljani.

S tem, ko smo pogledali te dogodke, bratje in sestre, smo vstopili tudi v sistem in metodologijo učenja tiste dobe. Lahko samo občudujemo jasnost prvih Ignacijevih sinov in njihovih naslednikov v Sloveniji. V času eklektizma, klasicizma in ko je Evropa še iskala identiteto, so Ignacijevi sinovi množili šole in razširjali kulturo.

Zgodovinarji pripovedujejo, da so v latino-germanski Evropi jezuitski profesorji pri sv. Jakobu in v bližnjih centrih poučevali slovenski jezik od prvega razreda dalje. Njihove diplome so bile priznane po vsej Evropi. Profesorji prav tako. In kultura se je dvignila na nivo celine.

Slovenski jezik, jezik ljudstva, je bil vse bolj uporabljen v pridigah in v ljudskih katehezah. Zahvala gre Ignacijevim spodbudam. Sv. Ignacij je še osem dni pred smrtjo pisal očetu Joni Adlerju: "Dvomim, da te bodo v Ljubljani razumeli, če bi govoril nemško."

Za poučevanje krščanskega ljudstva so se ljudski misijonarji posluževali svojega jezika. To je preprosta pedagoška metoda. Slovenski jezuiti so, tako kot drugi ljudski misijonarji, morda nevedoč, s svojimi katehezami in publikacijami "Evangelija inu lystuvi" očeta Joannesa Čandika, prispevali k temeljem prihodnje slovenske državnosti, katere jezik je njen bistveni element.

Ob poučevanju ljudstva in vzgoji mladine pa jezuiti niso pozabili na svoj cilj: misijoni v tujini. Oče Adolf Steinhauser je bil na čelu vrste slovenskih misijonarjev. Sledili so mu mnogi, ki do današnjih dni nosijo ljubezen do Slovenije v različnih predelih sveta.

Bratje in sestre, čeprav so se šole, misijoni, pedagoški sistemi in vzgoja do danes zelo spremenili, so cilji ostali isti: oblikovati človeka za dopolnitev njegovega poklica in poslanstva in za življenje v dani dobi in kulturi.

V začetku smo omenili sejalca, ki vrže seme v zemljo, da bi se rodil novi, odrešeni človek. Omenili smo tudi prizadevanje in delo sinov sv. Ignacija in drugih misijonarjev v Sloveniji in njihovo delo v službi ljudi.

To poslanstvo je še vedno živo. Morda je današnji Evropi, ki želi vse vedeti, ne da bi se ozirala v zgodovino, ki je brez skrbi, morda je to poslanstvo danes še bolj aktualno.

Evropa mora ponovno odkriti svojo poklicanost. Morda mora biti ponovno evangelizirana, kot rad pravi sveti oče. To je vedno aktualno poslanstvo sinov sv. Ignacija. Pa ne samo sv. Ignacija, ampak cele Slovenije.

"Ne bojte se Kristusa, verujte vanj in v njegovo ljubezen. Zaupajte Cerkvi, kajti ona želi, da bi se vsakdo srečal s Kristusom in našel v njem odrešenje. Prestopite z menoj, skupaj z vso Cerkvijo prag upanja."

Seme, ki je bilo vrženo v zemljo, prinaša trideseterne, šestdeseterne in stoterne sadove. To pomeni, da smo že prestopili prag upanja.

(po prevodu tajnika p. Marija)

NADŠKOF ŠUŠTAR: NAGOVOR OB SKLEPU MAŠE

Spoštovani gospod nuncij, dragi bratje jezuiti, dragi bratje in sestre!

Ko praznujemo 400 letnico prihoda prvih jezuitov v Ljubljano, izrekam najprej iskrene čestitke in prav prisrčno zahvalo za vse to veliko delo v teh 400 letih. Sam Bog ve koliko dobrega so jezuiti naredili na verskem in kulturnem področju, v misijonih, drugod po svetu. Za vse to jim izrekam prav prisrčno zahvalo. Posebno zahvalo jim izrekam tudi za to, kar danes opravljajo, delajo v Cerkvi na Slovenskem in v misijonih. Naj Bog obilno blagoslavlja njihovo delo, posebno tudi na tak način, da bi poklical nove mlade fante, ki bi se odločili za Družbo Jezusovo in služili v večjo čast božjo po zgledu sv. Ignacija. Ko se pripravljamo na praznovanje leta 2000, ko nas sveti oče tako zelo vzpodbuja, da bi se čim bolje pripravili, naj bo to skupaj naša dolžnost in naša velika hvaležnost.

Zato še enkrat: iskrena hvala vsem, in vsi pa se zahvaljujemo Bogu za tako veliko milost, ki smo jo doživeli po Družbi Jezusovi.

MINISTER DR. JANEZ DULAR: GOVOR

Spoštovani gospod nadškof, gospod škof, eminenca apostolski nuncij, očetje in bratje jezuiti, dragi obiskovalci cerkve sv. Jakoba!

V tej deželi se je marsikomu še vedno teško sprijazniti z možnostjo, da bi ob takihle slovesnostih, kakršna je nocojšnja, nastopali ministri. O tem me prepričuje spomin, živ spomin, na histerični odziv velikega dela medijske in žal, tudi kulturniške javnosti na podoben nastop dr. Andreja Capudra, nekdanjega ministra za kulturo, ob visokem jubileju cistercijanskega samostana v Stični, ter še danes nepomirljiv bes zaradi njegovega citiranja neznosno pohujšljivega gesla "Ora et labora" (Moli in delaj). Zaradi te prednikove bridke izkušnje naj torej, ne da bi se želel v naprej opravičevati, pojasnim, kaj me je poleg splošne zavesti o velikem kulturno zgodovinskem pomenu delovanja jezuitov na Slovenskem, nagnilo, da sem kljub takim pomislekom sprejel vabilo, naj nocoj tu spregovorim.

Nagnil me je spomin na dve neposredni osebni izkušnji, eno veselo in eno žalostno, obe pa sta povezani z jezuiti. Morda bosta zveneli nekoliko anekdotično, vendar menim, da ne bosta šli čez mejo pietete ustrezne temule kraju in tejle priložnosti.

Pred kakimi tridesetimi leti nam je pokojni dr. Albert Struna, takratni rektor ljubljanske Univerze, ob neki neformalni priložnosti pripovedoval, kaj se mu je pripetilo na slovesnosti ob nekem mednarodnem srečanju univerz. Po protokolu bi morali rektorji v slovesnih oblačilih in z insignijami priti v sprevodu iz ozadja na slavnostni oder, in sicer po vrstnem redu, ki so ga določili na podlagi starosti njihovih univerz. Ljubljanskemu rektorju, morda po nerodnosti organizatorjev, niso pravočasno povedali, na katero mesto po vrsti naj se postavi v sprevodu. Zato je v trenutku, ko bi se sprevod moral že premakniti iz ozadja, še vedno nekako po slovensko ponižno stal ob strani in čakal, da mu bo kdo že pokazal njegovo mesto tam nekje najbrž pri repu sprevoda. Nastalo je menda že nekaj minut zamude, ko ga je - rektorja - vendarle našel vodja protokola in mu odkazal položaj na nasprotnem koncu sprevoda, prav blizu začetka.

Takrat, nam je rekel dr. Struna, sem se zavedel, da v tujini dosti bolje poznajo in dosti bolj cenijo nekatera pomembna dejstva iz naše zgodovine kakor pa mi sami. In eno takih pomembnih dejstev je ustanovitev jezuitske šole v Ljubljani v začetku 17. stoletja. Ta šola sicer ni imela formalnega naslova univerze, ampak po svetu očitno znajo upoštevati dejanski pomen dejstev, ne samo formalnega.

S tem dejstvom bi torej lahko začeli dolg pregled zgodovinskih zaslug jezuitskega reda za kulturo na Slovenskem in za njen ugled v svetu nekoč in še danes. Ne bom se spuščal v nadrobnosti predstavljenih v enciklopediji Slovenije ali v današnjem Delovem članku ali v nocojšnji pridigi gospoda nuncija. Omenil bom samo nekaj podatkov, ali ponovil, posebej pomenljivih za današnji slovenski trenutek. Začetnik prizadevanj, da bi jezuiti prišli v Ljubljano, je bil, kot je bilo povedano, škof Textor. Skoraj na meji političnega aktualizma je poudarek, da si je dopisoval z Ignacijem Lojolskim, ustanoviteljem jezuitskega reda, in da bi torej lahko rekli: ne Evropa zdaj, ampak - Evropa tedaj. Lahko bi še naštevali imena: Čandek, Gruber, - njegova palača še danes med biseri ljubljanske arhitekture - in ni skrivnost, da je bila in je za nekatere, še skušnjava pri iskanju ustrezne lokacije za ministrstvo za kulturo.

Jezuitska šola in jezuitsko gledališče sta tudi na Slovenskem kulturno zgodovinska pojma in strokovna izraza in samostojni gesli v Enciklopediji Slovenije. Ustrezno je bilo nocoj poudarjeno, da se je v jezuitski šoli uporabljala slovenščina kot učni jezik. Za tisti čas nikakor ne samoumevna poteza.

Bilo pa je seveda vse to v skladu s poslanstvom jezuitskega reda - lahko bi rekli - v svetovnem kontekstu. Šolstvo, kultura, znanost - med drugim posebno astronomija, paleologija in tudi tehnika, in seveda teologija, so se v teh vrstah gojili na vrhunski, lahko bi rekli, elitni ravni, v konici iskanja. In s tem, ker so bili v konici in neredko seveda tudi v sporu, pa naj je šlo za diplomacijo ali za misijone ali za umetnost ali za znanost. Ni mogoče zanikati - najbrž na splošno - da v teh sporih ni bilo kdaj tudi zares kaj spornega, posebno na politični ravni, nedvomni vzponi in padci, glavni in stranski rokavi toka. Vendar ves čas, ali pa recimo: že apriori - znamenje, ki se mu je nasprotovalo. In tu - mi dovolite da omenim - drugo žalostno anekdoto iz svojega življenja.

Pred kakšnimi sedmimi leti, ne bom natančneje določal okoliščin, me je nekdo ozmerjal in je pri tem uporabil besedo jezuit, kot po celi seriji zmerljivk je nekako stopnjeval in v njegovem lastnem tonu se je čutilo, da je pri tej besedi prišel do vrhunca svojih zmogljivosti v zmerjanju.

Življenje je bolj fantastično od fantazije, bi rekel, ko danes to besedo uporabljam tukaj kot kompliment. Ko torej nocoj izrekam čestitke jezuitom na Slovenskem, komplimente za njihovo opravljeno delo, za zasluge za slovensko kulturo in ko želim uspeha za naprej, želim predvsem to, da bi jezuiti ohranili svoj sloves elite. Ta beseda se zdi marsikomu sporna. Trdim, da je elita potrebna. Da nam je potrebna, in da nikakor ni v nasprotju s pojmom demokracija. Je pa seveda vprašanje, kaj je smisel obstoja elite, kako se utemeljuje, kako opravičuje svoj obstoj. Samo tako, da se spoprijema z najtežavnejšimi problemi svojega časa.

Danes, nisem teolog, ampak po svojem razgledu bi rekel, da je za jezuite to najbrž iskanje nove, za sodobnega človeka, posebno za izobraženca, kultivirane in prepričljive oznanjevalne govorice. Iskanje in utemeljevanje vizije našega duhovnega preživetja za današnji in za jutrišnji dan v okolju, ki ni božje okolje, temveč pogosto okolje duhovne divjine, in ki pogosto zasluži ime, da smo tudi mi misijonska dežela. Na srečo se lahko reče, da v tej deželi odmeva glas jezuitov, da je slišen - deloma tujih jezuitov - De Mello - pa tudi domačih, če omenjam slovita imena: p. Žužek, p. Cerar in drugi - omenil sem enega bolj z začetka in enega bolj s konca abecede - naj se vmesni ne čutijo zapostavljene, - ti, in drugi sejalci. Želim, da bi njihove besede našle čimveč rodovitne zemlje v tej kraški, od nihilizma, absurdizma in suicida razriti slovenski duhovni pokrajini. S to željo bi končal. Hvala lepa!