PUŠČAVA

Dolgih štirideset dni
Jezus moli, se posti.
Okrog njega je puščava,
le samota ga obdaja.

Vabi ga hudobni duh,
naj kamne spremeni v kruh.
Božji Sin pa ga zavrne
in odločno mu odvrne:

Naj človek ne živi, ne živi samo od kruha.
Saj nismo le telo, v nas je tudi duša.
Naj človek ne živi, ne živi samo od kruha.
Besede božje so, ki jih srce posluša.

V čudnem času ti živiš,
s puščavo v sebi se boriš.
Kaj vse ti svet ponuja,
koliko skušnjav ti zbuja.

A človek ne živi…

Danes si v puščavi ti,
sam in prazen med ljudmi.
Vsakdo hoče srečo zase,
a v užitkih je ne najde.

Saj človek ne živi…