Pričevanja iz Ljubljanske skupine - 2009: Pričevanja 2009

Pričevanja iz duhovnih vaj na Reki pri Laškem: Pričevanja 2008
Pričevanja iz silvestrovanja 2008: Silvestrovanje 2008

Pričevanja iz Ljubljanske skupine - 2008: Pričevanja 2008

Utrinki iz duhovnih vaj: Pričevanja udeležencev, ki so obiskovali skupino Samuel v letu 2007/2008 ...
Pričevanja iz silvestrovanja 2007: Silvestrovanje 2007
Pričevanja iz uvajanja v meditacijo: 23.-25.nov. 2007 na Remšniku
 

Pričevanja udeležencev v Mariboru, 2007

Samuel mi je pomenil leto odkrivanja Božje bližine in sebe. Zavedanje, da nisem nikoli sama, da sem ustvarjena iz ljubezni in da me On vedno varuje, mi prinaša mir in veselje. Tudi duhovne vaje v tišini na koncu poti pri Samuelu so me okrepite, spočila sem se v prečudoviti naravi in se prepustila Božjim navdihom. Največje spoznanje je prišlo v obliki spomina na otroško igro med dvema ognjema. Vedno sem se umikala, bala sem se žoge, saj lahko udarec boli. Enkrat proti koncu igre pa sem ostala sama na svoji strani igrišča, žogo, ki je letela s sunkom proti meni, sem prijela. Premagala sem strah, sprejela sem igro. Jezus želi, da zaživim, pomaga mi premagovati strahove. Daje mi moč, da premagujem vsakodnevne težave, da zmorem nositi svoj križ. Sprejemam življenje kot dar, občudujem lepoto … in brez strahu stopam v nov dan.
Anita – absolventka

V letu hoje za Gospodom preko skupine Samuel bi rad izpostavil tri stvari: Božjo milost, modrost in blagoslov. Vse združujejo celoletno delo ob Božji besedi, duhovni vikend, duhovne pogovore in duhovne vaje. Z vsem tem me je obdaril Gospod v tem letu. Vso prihodnost pa izročam Božjemu usmiljenju.
Nejc, absolvent

Samuel. Dobil sem več, kot sem pričakoval. Šel sem z namenom, da poglobim odnos z Gospodom in da spoznam kaj hoče Gospod. Spoznal sem, kako pomembna je vsakodnevna meditacija. Poglobil sem osebni odnos z Gospodom. Spoznaval kaj je dejansko vera, kot pravi Igancij L.: »Ustvarjeni smo, da slavimo in častimo Gospoda.« Spremenil sem se, dobil spoznanja o svojem načinu življenja, kako naj živim, da bom izpolnil Ignacijeve besede. V času Samuela sem začel razmišljat tudi o kandidaturi v redovni skupnosti. Ta želja je močno odmevala na zaključnih duhovnih vajah pri Samuelu.
Egon, zaposlen in študent

Odmevi na Samuela in duhovne vaje 2007 - PRIČEVANJA 2007

Leto, ki sem ga preživela pri Samuelu, je duhovno najbogatejše leto v mojem življenju. Enotedenske duhovne vaje v tišini, ki so ga zaključile, so mi odprle čisto nov pogled na Boga, ki me tako neskončno ljubi. Prvič v življenju sem resnično začutila, da je On tisti, ki me vodi in mi daje moč, da vsak dan znova živim Njegovo ljubezen. (Eva, študentka)

Duhovne vaje v tišini so dogodek, ki si ga v modernem slogu življenja težko privoščimo. Pomagajo umiriti duha, poglobiti krščansko vero, spoznati razmišljanja ostalih. Koliko vemo o sebi? Koliko vemo o Bogu? Koliko vemo o tišini? Težko se je pogovarjati o stvari, ki je ne izkusimo. (David, študent)

Na duhovne vaje v Ilirsko Bistrico sem odšla z zelo strukturiranimi vprašanji. Kot bi hotela svojo zmešnjavo zadnjih nekaj let življenja sistematično predstaviti in opredeliti. Po točkah 1.2.3. in a, b, c d … sem si na analitičen način podrobno razčlenila svojo pot: retrospektiva… kje sem… kam grem…Ko pa sem v kapeli začela o tem razmišljati, me je prevzela Božja prisotnost, ki me je potolažila v dno duše v smislu: »Ni važno kje si bila, ne kje si, ne kam greš. Umiri se. Globoko zadihaj, čutiš, da sem jaz s teboj?« Torej, je še kaj pomembnejšega od tega?... Prepustila sem se – kaj pa mi je drugega preostalo ;o) (Jasmina, magistra sociologije)

Z besedami je težko opisati občutek, ko spoznaš, da si brezpogojno ljubljen - preprosto takšen kot si. Globoko se me je dotaknilo, ko sem začutila, da me tako ljubi Jezus. Ne le mene, temveč vse ljudi. Ta božji dotik osvobaja strahov in vabi v resnično srečo. Zdaj vem, da lahko tudi jaz ljubim. Srečanja in zanimive teme, duhovno spremljanje ter duhovne vaje v tišini so nekateri dogodki v okviru Samuela, ki so se mi vtisnili v srce. Tu so tudi 'samuelci', s katerimi sem vse leto delila svoje doživljanja in občutke. To je res čudovita izkušnja. (Vesna, študentka)

V skupini Samuel sem pravzaprav spoznala Boga. Občutki ob tem, ko začutiš Njegovo brezpogojno ljubezen so neverjetni, prav tako pa tudi spoznanje, da molitev dela čudeže. Čeprav se enoletni program skupine zaključuje, pa je to zame izziv, da ponesem sama Boga v vsakdanje življenje ter da to, kar sem v skupini dobila ponesem v svoj odnos z Bogom in s sočlovekom. (Maja, študentka)

Ko se me je Bog dotaknil, sem mu hotel dati več, kot zmorem. Duhovne vaje pa so v meni utrdile spoznanje, da je njegova ljubezen zastonj in dokler ljubim, nobena izbira ni napačna. (Sandi, študent)

Skupina Samuel mi je pomagala spoznati Boga ter najti smisel v veri. Nikoli si ne bi mogla predstavljati, kako Bog nagovarja, se dotakne, zdravi, če tega ne bi doživela. (Mateja, vzgojiteljica)

Z leti sem zgubila pravi stik z Bogom. V obiskovanju nedeljskih maš zgolj iz navade nisem videla nobenega smisla. Na duhovnih vajah v tišine sem ob samostojnem premišljevanju Božje besede začutila, kje me Bog nagovarja. Všeč mi je bilo, da sem si lahko sama določila, koliko sem pripravljena sprejeti. Tišina pa nas ni razdruževala, ampak še bolj povezala. (Martina, profesorica)

ODMEVI NA UVAJANJE V MEDITACIJO SKUPINE SAMUEL – 5.-7.januarja 2007:
 

- Čudovito je bilo izkustvo, da sta lahko dva dneva tako duhovno bogata. Tako bogato je lahko tudi življenje, če se znamo ustaviti.

- Uvajanje nam je prineslo toliko notranje umirjenosti in nas tudi medsebojno povezalo.

- Bog bo vedno z mano. Samo srce moram odpreti. Hvaležna sem Bogu, da sem si vzela čas za to uvajanje.

- Čutim mir v srcu, spokojnost. Radost, da sem lahko bila 2 dni z Gospodom.

- Bog lahko deluje, če se mu odpremo.

- Čudovita je bila dinamika skupine: iskrenost, domačnost, spontani-prijateljski odnosi, umirjeno in jasno spremljanje voditeljev.

- Pester, a umirjen program.

- Lažje bo sedaj vstopat in nadaljevati osebne vsakodnevne meditacije.

In je konec! Ne, ni konec. No, je, tega uvajanja v molitev. Bile so kot ene duhovne vaje. Dale so mi božjo hrano za življenje. Ni pa konec prisotnosti Boga, nikakor ne, saj On živi z nami vsak dan. Ti dnevi tukaj so mi vlivale moči, da ne omagam in zavest, da nisem izgubljen. Duhovne moči mi je najbolj napolnila adoracija pred Najsvetejšim. -Tu sem res bil samo jaz in Bog. Občutek in doživljanje je bilo res nepozabno. Točno pa vam jaz ne znam povedati, kako je bilo, ker ima vsak drugačen odnos z Bogom, ker si pač nismo enaki. No, če želite tudi vi to doživeti ali pa poglobiti, pridite, poskusite in ne bojte se, ker je Bog ljubezniv in nikomur noče nič žalega! Adoracija pa ni bila edina stvar, ki smo jo počeli na tem uvajanju v molitev, imeli smo tudi meditacijo in kontemplacijo ob Svetopisemkem odlomku "Jezus ozdravi slepega Bartimeja" - Mr evangelij, potem vrhunec sv.maša in zvečer tudi zabavne igre. Pozabil sem še omenil to, da najprej nisem hotel iti, saj sem imel druge obveznosti. Pa sem se odločil zadnji dan in za to odločitev mi danes res nikakor ni žal, saj sem se duhovno obogatil in se nasitil. Lažje bom živel do naslednjih duhovnih vaj. Zahvaljujem se tudi Samuelovim voditeljem s.Ireni Grandošek in jezuitu p. Milanu Bizantu, pa tudi prijaznemu p.Janezu Kmetcu, minoritu, ki nas je gostil v Domu duh. vaj pri Sv. Trojici v Halozah. Vsem želim božjega blagoslova pri njihovem delu!
Hieronim, maturant

Srečanje pri skupini Samuel in uvajanje v molitev in meditacijo je zame nov izkušnja, ki zelo fenomenalna za življenje v današnjem času. Spoznanje resnice, globine in moči naše duše je lahko zelo prijetno in obenem zdravo. Srečanja ti lahko pomagajo postati "glas vpijočega v puščavi". Pomembno se mi je zdelo poudarjanje pomembnosti človekove notranjosti. V resnici, kaj pomaga človeku še tako zdravo telo, če pa ne moreš ali ne znaš najti načina, kako stopit v stik z Bogom.
Jure, maturant

Katera je moja pot?
V skupini Samuel sem se prvič srečala z ignacijansko duhovnostjo, spoznala sem nove načine molitve. Sicer moram iskreno povedati, da se nisem vedno dovolj trudila vsakodnevno moliti ob Svetem pismu, sem pa začutila, ko sem se res poglobila in si vzela čas, da je ta molitev lahko zelo močna. Imam željo in čutim potrebo, da še poglobim svojo molitev ob Svetem pismu.
Mislim da se mi je v tem letu bolj razjasnilo, da je moja pot zakon, ustvariti si družino. Tako sem začela resno razmišljati o poroki in o tem kaj je potrebno za dober zakon.
Željka, študentka

A je to res zame?
Kako sem prišla k Samuelu? Že nekaj časa sem razmišljala, da sem na svoji duhovni poti precej sama, pa mi je s. Judita svetovala skupino Samuel. Bala sem se, da bo vse preveč obvezujoče in strogo, da ne bo zame. Odločila sem se, da pridem na srečanje parkrat in če to ni to - odidem. In sem ostala, do konca. Zakaj? Ker sem ponovno obudila odnos z dobrim prijateljem - z Bogom.
Gordana, zaposlena

Kaj je zame Samuel?
Odkrivanje moje poti v odnosu z Bogom ob pomoči mesečnih srečanj s soiskalci in voditeljem ter duhovnim spremljevalcem. Ko sem se osredotočil na to iskanje in sem za to kaj naredil, sem prepoznaval Božjo voljo.
Samo, zaposlen

Imeti odprte vse možnosti
Bogato preživeto nedeljsko popoldne s skupino, v kateri smo bili zelo odprti in iskreni v našem iskanju življenjske poti in kako nas kliče Bog, kam se bom obrnil. Pomagalo mi je pri odločitvi, katero sem si želel narediti, pa si je nisem upal. Ker sem mislil, da moram vedno imeti odprte vse možnosti, pa če se ne bom odločil za nič, bo življenje odšlo.
Boštjan, zaposlen

Bog vsakogar kliče na svoj način
Ko ob zaključku Samuela pobiram sadove naših srečanj, mi v prvi vrsti ostaja v spominu to, kako velik in dober je Gospod, kako nas vsakega posebej spremlja, oblikuje in nam pomaga, da bi mogli v polnosti zaživeti svojo poklicanost. Tudi gradivo, ki smo ga predelali v tem času, je bilo zame zelo nagovarjajoče in v marsičem spodbuda k prečiščevanju nekaterih stvari, ki jim prej nisem dajala posebnega pomena. Teme posameznih srečanj so mi tako bile vedno v izziv za nadaljnje korake. Še posebej bistveno se mi je zdelo to, da so na skupini poudarili, kako zelo pomembno je, dajati na prvo mesto odnos z Bogom in s tem tudi vprašanje: Kdo si zame, Gospod, in ne toliko Gospod, kaj želiš, da storim. Tako sem se v tem letu predvsem učila udomačevanja z Gospodom, tega, da preprosto sem z njim, in hkrati odkrivala njegovo ljubezen do mene. Ko postane ta odnos živ, je dosti lažje odpraviti se na pot, kajti samo ljubezen je tista, ki nas resnično osvobaja naših strahov, jeze, nezaupanja in nam da moč za hojo v veri, ki je bistvenega pomena za vsakega izmed nas.
Pomemben in dragocen se mi je zdel duhovni voditelj, ki je resnično velik dar na tvoji poti, če si le upaš biti pred njim to, kar si in prihajaš k njemu z eno odprtostjo in iskrenostjo, po kateri lahko Gospod vstopa, ozdravlja, vabi, nagovarja.
Zelo pomembno je tudi, da vstopimo na pot iskanja svoje poklicanosti z največjo možno odprtostjo za različnost načinov, kako nas Bog lahko kliče k nečemu. Kajti ko iščeš, si med drugim zelo pozoren na to, kako in na kakšen način je Bog klical ljudi pred teboj. To je sicer dobro in za marsikakšen korak, ki bi ga naj naredil tudi zelo spodbudno, lahko pa je tudi ovira, če imaš v glavi, z vsem tem, kar si slišal, prebral, videl, ustvarjen nekakšen model, po katerem naj bi ti Gospod pokazal tvojo pot za naprej, pri vsem tem pa pozabiš, da Bog vsakega kliče na svojevrsten način, v skladu z značajem, življenjsko zgodovino, in podobno. Tako lahko na poti iskanja postaneš precej obupan, jezen in se vrtiš okoli istih vprašanj, predvsem pa v vsej tej zmedenosti pozabiš na Gospoda in se začneš vrteti okoli samega sebe, svoje majhnosti, razno raznih strahov in nezaupanja.
Skupina Samuel je tako bila zame predvsem spodbuda, da vedno dajem na prvo mesto moj odnos z Gospodom, da v ničemer ne prehitevam, da potrpežljivo vztrajam v premišljevanju Božje besede ... duhovno vodstvo pa spodbuda k temu, da si z Njim upam uresničevati to, kar bi še pred časom rekla, da je nemogoče.
Tina, študentka

Spoznala sem novo smer
Gospod nas vodi po različnih poteh življenja. Vesela sem, da sem smela del poti prehoditi v Skupini Samuel. Udeleženci so me obogatili s svojo različnostjo, s svojim veseljem, z iskrenostjo odkrivanja širine in globine svojih src.
Zavedam se, da nikoli več ne bom takšna, kot sem bila, ker sem spoznala "Samuelce". Velikokrat mi je Gospod po njih in preko njih, še posej pa ob moji duhovni spremljevalki, odkrival nov pogled na trenutni položaj v življenju. Tako sem se ob njih učila, da ne vem vsega in da je tako prav, kajti On vse ve. Hvaležna sem za te iskrice.
Jezus nam je naročil: "Pojdite po vsem svetu in vsemu stvarstvu oznanite veselo novico."
Želim si, da me Gospod pošlje tja, kjer lahko najbolj uporabi moje darove in talente.
Na križpotju življenja sem spoznala novo smer in sedaj veselo stopam njej naproti.
Lepota našega krščanskega poklica je v tem, da nikoli ne vemo natančno, kaj nam Gospod pripravlja - a z zaupanjem Vanj vemo, da bo čudovito!
Klara, študentka

Bi radi recept?
Jaz sem se, Bogu hvala, odločila; in s to odločitvijo živim v miru. Koliko sem morala prehoditi poti, da sem prišla do tega - do odločitve - ve le Jezus. Kolikokrat sem delala po svoje, ne po Božji volji; kolikokrat sem se pogovarjala z osebno spremljevalko, z (rednim) spovednikom, s prijatelji; koliko sem premolila v ta namen (večkrat tudi nezavedno), prebrala o tej temi in sploh duhovno branje ... Vse to ve le usmiljeni nebeški Oče, ki je imel in ima in bo še imel veliko potrpljenja z menoj - iz čiste ljubezni, tiste ljubezni, ki gre do konca, vse do križa.
Tako močno sem si želela spolniti božjo voljo, da me je Jezus končno le uslišal. Pa ne mislim, da je on kriv, da tako dolgo nisem spoznala njegove volje. Ne, on si preveč želi zame le najboljše, da bi odlašal. On želi, da smo srečni že danes, tukaj in zdaj. Že v mojo zibelko je bilo položeno moje poslanstvo; zame pripravljena posebna Božja volja.
In kako lahko posameznik pride do prave izbire, do prave odločitve? Bi radi recept? Ni ga, človek mora z vso dušo, z vsem mišljenjem, z vso močjo in vsem srcem za to moliti in delati - seveda z Božjo pomočjo. Brez nje nam niti en las ne pade z glave. Glavno je, da si odprt, da zaupaš, da prosiš, da dopustiš stvarem, da so take kot so - v drži sprejemanja. Tu bi posebej rada poudarila, kako važno je, da vsak sprejema sam sebe takšnega, kot je, z vsemi svojimi talenti in predvsem slabostmi, grešnostjo. Izredno pomembno je, da si iskren do sebe, do drugih in Boga. Predvsem v pogovoru z osebnim spremljevalcem, da mu poveš, kar čutiš, misliš, doživljaš v resnici; ne pa, da vse zaviješ z "mašeljco".
Zelo pomembno je tudi, da si za molitev, predvsem osebno, izbereš najboljši del dneva. Prosite in boste dobili, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.
Vida, absolventka

Pol ure na dan!?
Moja pot k skupini Samuel je bila kar dolga. Nisem imela dovolj moči, da bi se odločila in rekla takoj, da grem. Nisem želela iti sama, a prijateljice so se tega vse izogibale.
Postala sem del skupine, ki išče odgovore, kam smo poklicani. Dobivali smo material za razmišljanje - in tako so se začele meditacije, ki jih prej nisem poznala. Pol ure na dan! Zdelo se mi je, da ne bom mogla zdržati. Kmalu pa sem se navadila in je postalo prekratko, tako sem vedno malo podaljšala. Božja beseda je bila vedno tako plemenita in zgovorna, da me je vabila, da sem jo večkrat prebirala. Na srečanjih sem si pridobila novih moči in novega navdiha, da je zdržalo navdušenje do sredine meseca, ko sem imela duhovni pogovor s svojim duhovnim spremljevalcem.
Vrh naših srečanj so bile zame duhovne vaje v tišini. Tu pa sem poglobila svoj odnos do Gospoda. Spoznala sem, da tišina močno govori. V Gospodu sem našla svojega pravega Prijatelja, ki me posluša in mi kaže pot, po kateri naj hodim.
Življenje se spremeni, ko začneš prebirati Sveto pismo, ki ti daje vedno novih moči, da lažje prebrodiš težave v katere zaideš. Vredno je poskusiti nekaj novega, saj Gospod sam zagotavlja vsakemu izmed nas "Ne boj se! Jaz sem vedno s teboj!"
Katja, maturantka

Odločitev je zorela
Bila je velika Božja milost, da sem lahko hodila na srečanja Samuela in da je Bog to obilno uporabil za mojo rast v Njem.
Najbolj doživeta so bila seveda srečanja, ko so mi izrečene besede še daleč v teden ostale v mislih. Podeljevanje sadov preteklega meseca se mi je zdelo zelo v redu. Dostikrat se mi je zgodilo, da je drugi povedal tisto, kar je bilo skrito v meni, pa se tega nisem zavedala ali pa nekako nisem znala povedat. Opazila pa sem tudi, kako smo si včasih podobni, pa tudi različni v doživljanju Boga. "Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh" (1Kor 12,4-6). Občutila sem tisto pravo Cerkev: "Tako pa je veliko delov, telo pa eno" (1Kor 12,20) in kako lahko Bog to uporabi za rast vsakega.
Potem je bilo delo čez mesec, "domača naloga". Včasih je šlo gladko, včasih pa se je tudi ustavilo. Včasih nisem znala najti pravega termina, ampak sedaj mislim, da je bil ta občutek popolne zaposlenosti skušnjava. Prek branja Svetega pisma sem poglobila intimen odnos z Bogom in še bolj spoznala "medij", prek katerega Bog tudi danes govori. Spoznala sem, da je res živa beseda, ki lahko odgovori na vsako moje življenjsko vprašanje in notranja iskanja. Veliko milosti pa mi je Bog podaril tudi preko pogovora z duhovnim voditeljem.
Pomembno se mi zdi tudi, da sem se naučila dajati vse svoje skrbi za prihodnost, ne samo za tisto daleč, ampak tudi vsak dan sproti, v Božje roke. "Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj in On bo storil" (Ps 37,5).
"Opravila" pa sem tudi še z eno pomembno zadevo. Imela sem nekakšne želje za prihodnost. Želela sem si lastno družino, otroke ... Potem pa sem prišla do trenutka, ko sem se odločala, da izročim mojo pot Gospodu. To pa je pomenilo, da morda ne bo takšna, kot sem si jo jaz zamišljala in da bodo potrebne tudi odpovedi. Sprva je bilo težko, ampak bolj ko spoznavaš Boga in ko raste tvoje zaupanje vanj, veš, da si v najboljših rokah. Da pot ne bo "z rožcam postlana", bo pa tista, ki jo ima On pripravljeno zame. "Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje" (Jer 29,11).
Na koncu še o odločitvi glede poklica. Na koncu zato, ker se mi zdi pomembno, da spoznaš Boga, potem je šele na vrsti poklic, ki izhaja ravno iz Njega. Ne morem reči, da je moja odločitev že "padla", je pa gotovo dozorela. Pomembno je bilo spoznanje, da se ne morem zanašati na svoje moči, ali ko razmišljam o poklicu, gledati, kaj bi jaz lahko storila. Če me Bog želi na nekem mestu, potem vem, da mi bo dal moči, da to naredim. "Gospod Bog je moja moč, dela mi noge kakor košutam in mi daje stopiti na moje višine" (Hab 3,19).
Darja, dijakinja

Maturo še lažje narediš!
To šolsko leto je šola veliko zahtevala: učenje za vse predmete, za maturo, prenatrpan urnik ... Ves čas pa me je spremljala ta misel, če se bom potrudil za Boga, koliko bolj se bo On potrudil zame. Nekaj pa sem se trudil!
Meditacije, premišljevanje Svetega pisma in pogovori z duhovnim voditeljem v tem letu so mi dajale moči, da sem bil uspešen v šoli. Morda je bolje, da si kot študent v tej skupini, vendar pa ni napačno, če si že kot maturant - še lažje narediš maturo. Že ves čas sem imel zaupanje v Boga in zdaj vidim, da če imaš to zaupanje, si praktično že uspel.
Samuel me je vedno znova opominjal, da je Bog vedno in povsod z menoj!
David, maturant

Uvajanje v meditacijo
Na prvem srečanju skupine Samuel v Mariboru in v Celju smo se dogovorili, da si bomo vzeli čas uvajanje v meditacijo. Datum smo določili in uvajanje v meditacijo izpeljali konec tedna, od 19. do 21. novembra 2004 na Reki pri Laškem, torej tik pred drugim srečanjem skupine Samuel. Ko smo se začeli zbirati, sem kmalu ugotovila, da se niti ne spomnim, kdo vse je bil na prvem srečanju. Ves čas smo si postavljali vprašanja: "Kako ti je že ime? Od kod si? Kaj študiraš?" Kmalu pa smo začeli z resnim delom. Vikend je bil namenjen temu, da bi spoznali, kaj pomeni meditirati, kateri način nam najbolj ustreza in kako se umiriti. Meni je povzročala težave predvsem telesno umirjanje. Zelo težko sem sedela pri miru pol ure. Opazila sem, da sem se psihično bolj zbrala, ko sem se najprej fizično umirila. Včasih se mi je zdel kakšen položaj nevzdržen. Čutila sem zelo močno vznemirjenost, vendar mi je prav to pomagalo k sprostitvi. Veliko težav sta večini povzročala koncentracija in kontrola misli. Poskusili smo kar veliko načinov in vsak zase je ugotovil, kateri mu najbolj ustreza. Poleg trdega dela je bilo tudi veliko smeha. Sproščeno vzdušje je pripomoglo, da smo se kot skupina še močneje povezali.
Vikend uvajanja v meditacijo mi je zelo koristil. Spoznavala sem različne načine sproščanja in meditacije. Odkrivala sem, kateri načini meni najbolj ustrezajo. Zdi se mi, da je pomembno tudi to, da smo se kot skupina bolje spoznali. To nam bo pomagalo k večji sproščenosti na srečanjih. Mislim, da bi bili na drugem srečanju Skupine Samuela bolj zadržani drug pred drugim, če ne bi bil za nami ta vikend - uvajanje v meditacijo.
Leja, študentka

Informacije o:

predzakonskih
skupinah

duhovništvu

redovih

misijonih

Če imate kakšno vprašanje, pišite voditelju: p. Silvu Šinkovcu SJ ali koordinatoricima
s. Ireni Grandošek MS ali s. Ireni Mohorič OSU

©2006 SAMUEL