|
Češki kipar
|
V besedah češkega kiparja Otmarja Olive začutimo njegovo življenjsko poslanstvo: to je organski spoj osebne eksistence in umetniške dejavnosti, ki se izpričujeta v veri in resnici.
Akademski kipar Otmar Oliva se je rodil 19. februarja 1952 v Olomoucu. V letih 1968 - 1972 je obiskoval Srednjo šolo uporabne umetnosti v Uherskem Hradišti. Od leta 1972 je študiral na Akademiji likovnih umetnosti v Pragi. Leta 1975 se je odpravil na študijsko potovanje v Grčijo. Štiri leta kasneje je obsojen na 20 mesecev zapora zaradi posredovanja materialov Listine 77 (Charta 77). Po vrnitvi iz zapora si je ustvaril družino in se nastanil na Velehradu, kjer živi in ustvarja še danes. Leta 1993 je bil na študijskem bivanju v Rimu, kjer je tesno sodeloval s teologom in umetnikom patrom Markom Ivanom Rupnikom SJ. Leta 1995 je bil imenovan za profesorja na rimski Šoli duhovne umetnosti na Inštitutu Ezio Aletti v Rimu.
Življenjsko pot kiparja, ki vodi skozi umetnost k resnici in k jazu, so v otroštvu zaznamovali predvsem podoba močnega očeta, disidenta in emigranta, mesto Olomouc s svojim arhitektonskim in intelektualnim okoljem ter moravska katoliška tradicija. Prav ta se najmočneje odraža v njegovem umetniškem konceptu 70-ih let, tako imenovani novi spiritualnosti, ki teži za tem, da se umetnost vrne k svoji osnovni sakralni vlogi. Istočasno pomeni vrnitev k moralnosti in vestnosti umetnika. V tem času se je seznanil s svojim življenjskim učiteljem in svetovalcem, univerzalnim umetnikom Vladislavom Vaculikom, čigar umetniška filozofija je bila zanj odločilnega pomena: umetnost kot težnja po svobodi izraza in izpričevanja. In medtem, ko so njegovi kolegi na Akademiji modelirali glavo Lenina, je Oliva končeval prve študije kiparskih zbirk, ki so bile v tem času ideološko oporečne. Gre za kipe prerokov in zbirko podob, ki jih je inspirirala knjiga J. A. Komenskega z naslovom "Labirint sveta in raj srca" (1977). Za prvo je dobil celo nagrado, kar je bilo za takratni totalitarni režim presenetljivo. Njegova zadnja kiparska stvaritev je zbirka z naslovom "Šahovska igra" (1998), tematsko intelektualna in umetniška parabola človeške vere. Plastike so že od nekdaj predstavljale bistveni del njegovega ustvarjanja. Kip, ki je po bistvu nekaj duhovnega, je v svoji končni materializaciji artefakt, ob katerem lahko gledalec meditira, razglablja in moli.
Svoj "kamen spoznanja" je Oliva našel na poti po Grčiji (1975), ko je odkril harmonijo kulture in narave. Zavestno je začel iskati sintezo lepote, dobrega in resnice skozi celo zgodovino umetnosti, ki dobiva nadčasovni transcendentalni smisel.
Z besedami "v zaporu me je našel Bog" komentira Oliva svoje bivanje v zaporu od leta 1979 do leta 1980. V tem kontekstu lahko najbolje razumemo njegov konstruktivistični kip sv. Janeza Krstnika, ki je zanj netipičen: gre za utelešenje upa, preroških besed, simbol razodete prihodnosti. V tem času je dobil celo nekaj ponudb. Najpomembnejša med njimi se je razvila v dolgoletno sodelovanje z zvonarsko delavnico Leticije Dytrychove. V Evropi ni mogoče najti dela, ki bi bilo po kvaliteti in kvantiteti primerljivo z njihovim. V celoti je z reliefi okrasil 147 zvonov. Vrhunec njihovega sodelovanja je prav gotovo znameniti zvon za papeža Janeza Pavla II (1990).
Od leta 1981 do leta 1983 je v baziliki na Velehradu postavil oltar in ambon, ki sta mu odprla vrata v celo vrsto domačih in tujih cerkva. Osnovni ustvarjalni program umetnika Olive v 80-ih letih ostaja prosta plastika, ki pa je vendarle ne smemo razumeti le kot larpurlartistični poskus ustvarjalca. Prav na prelomu 80-ih let vidi Oliva v umetnosti sredstvo, s pomočjo katerega se umetnik lahko odziva na družbeno zgodovinsko resničnost. Z upodobitvijo kralja Ubuja opozarja na živalsko in človeško v ljudeh in s tem ponazarja razčlovečeni totalitarni režim. Oliva se v tem ustvarjalnem obdobju spopada s polariteto dobrega in zlega. V letih 1984 -1986 je nastala cela vrsta študij sedečih postav Napoleona Bonaparta in maršala Jeana Soulta.
S temo zla se je Oliva ponovno soočil med leti 1989 in 1991. To je bila reakcija na spremembe čeških družbenih razmer po padcu totalitarnega režima. Primitivno živalskost sedaj nadomešča svetleča se elegantna površina, navidezna lepota, pod katero se skriva veliko bolj prebrisan Hudič. V tem in poznejšem obdobju najpogosteje oblikuje križ, ki simbolizira religioznost in obenem pomeni vrhunec umetniške lepote. Eden izmed njegovih križev krasi romansko cerkev v Franciji, spet drugega najdemo celo na Antarktiki. Leta 1987 je Oliva dokončal kipec svetnika Leopolda Mandiča (kip se nahaja v centru Alleti), metaforo krščanske transcendence, ki je pravo nasprotje njegovih študij zla. Kontrast na zunaj grdega iznakaženega starca in emanacija njegove notranje duhovne lepote premagujeta vsakršno telesnost. Olivo je prav to delo popeljalo v Vatikan, kjer je bival od leta 1993 in je sodeloval pri kompleksnih kiparskih delih v sakralnih prostorih. Lahko govorimo o nekem popolnoma novem življenjskem obdobju umetnika, katerega močno nagovarja duh rimskega baroka in ki se vedno bolj zaveda, da le-ta neprestano transcendira k nam. Pri Olivi tako lahko ločimo obdobje "pred Rimom" in "po Rimu". Istega leta se mu je ponudila edinstvena življenjska priložnost. Okrasil naj bi župnijsko cerkev Marije Matere Cerkve v Mariboru. Glavno ladjo je opremil s krstilnikom, veliko velikonočno svečo, bronastim in marmornatim ambonom in oltarjem ter tremi manjšimi oltarnimi križi. Oprema stranske kapelice je v celoti njegova: oltar, romarski križ, tabernakelj, oltarni križ, svečniki in večna luč. Čeprav cerkev še nima svoje dokončne podobe, že privlači pozornost evropske javnosti.
Že od leta 1985 je sestavni tehnični del Olivovega umetniškega ambienta livarniška delavnica, kjer nastaja neskončno število liturgičnih predmetov, profanih obrednih ali slovesnih artefaktov. Zaslovel je tudi s svojimi medaljami, med katerimi velja omeniti medaljo s papeževo podobo, ki jo je izdelal za dvajseto obletnico pontifikata Janeza Pavla II (1998). Kot sodelavec centra Alleti Oliva sodeluje pri nastajanju nove kapele za Janeza Pavla II. v vatikanskih palačah. Kapela bo trajen spomin na slovanskega papeža in leto 2000.
Oliva vidi danes svoj pravi uspeh v tem, da živi in dela z namenom približati umetnost svetu in ljudem. Kiparstvo naj služi duhovnemu življenju. Duhovno življenje pa je zanj "boj s kaosom sveta, izgradnja pravega reda, iskanje absolutnih gotovosti. To je tudi večno smisel umetnosti".
Olivina navzočnost v novi cerkvi na Pobrežju pa je tudi odskočna deska za misel, da se temu kiparju resnice, duha in lepote zaupa izdelava relikviarija. Ta predstavlja škofovsko palico v bujni rasti. Vendar je smer te rasti znana in jasno usmerjena kvišku, odprta v nebo, v transcendenco. Škof je tisti, ki je poklican, da drži in daje smer, ki rast življenja Cerkve usmerja. Smer pa je tudi njemu dana, določena. To razsežnost škofovske službe je Slomšek živel. V njegovem času je Cerkev rasla in se razvijala, je cvetela, vendar v smeri, ki jo je Slomšek prepoznaval iz vere v Boga in iz spoštovanja do človeka. Iz njegove pastirske palice je zraslo veliko novih mladik, katerih sadov smo deležni v sedanjosti. Odločitev za Olivo pa ima tudi svoj pomen v dejstvu, da gre za kiparja, ki živi v mestu bratov Cirila in Metoda in da preko Maribora njegovo umetniško snovanje postavlja most do Rima. Lepše simbolike v primeru škofa A. M. Slomška ne bi mogli najti.
(Življenjepis povzet po monografiji Otmar Oliva, Galerija slovaškega muzeja v Uherskem Hradišti, 1998, v prevodu in priredbi mag. Suzane Cergol).