KANONIK V ŠT. ANDRAŽU

Leta 1844 so sledile za Slomška nove naloge. Najprej ga je škof imenoval za šolskega nadzornika za šole v lavantinski škofiji. To delo mu je jemalo dva dni v tednu. Tako se je začela nelahka razpetost med Št. Andražem in Vuzenico. Trudil se je dati šoli novega duha in novega življenja. Dolgo ni bilo mogoče vzdržati take napetosti. Že v tem letu je zapustil Vuzenico in se za dve leti naselil v Št. Andražu. Za šolarje je napisal dva molitvenika: enega v slovenskem jeziku (Angel molitve) in drugega v nemškem (Sveto opravilo za šolarje). Ta je v petdesetih letih doživel kar devet izdaj. V tem času se je precej ukvarjal tudi s petjem. Želel je izdati več knjig, a je uspel takrat izdati le eno: Šola veselega petja za pridno šolsko mladino. Pesmarica je izšla veliko kasneje, ko je bil že škof, gradiva za cerkvene in nato še za mašne pesmi pa ni nikoli uspel dokončno urediti.
Že leta 1844 je želel spraviti v življenje velikopotezno misel, da bi imeli tudi Slovenci svojo knjižno založbo, ki bi izdajala dobre in poceni knjige za slovenske ljudi.
Aprila 1845 je oblast zavrnila Slomškovo namero in tako družbo prepovedala. To ga je seveda presenetilo, a ga ni strlo. Še isto leto je v njem dozorela nova ideja: Če ni mogoče ustanoviti slovenske knjižne družbe, je pa mogče pisati in širiti slovenske knjige. Čez leto se je pripravljal in vabil še druge, ob novem letu 1846 pa je že izšel prvi zvezek Drobtinic.
Ta zbornik kratkih zapisov in misli se je ljudem tako priljubil, da so ga izdajali še dolga leta po Slomškovi smrti. Slomšek sam je veliko napisal. V šestnajstih letih je izpod njegovega peresa prišlo kar 1480 strani. A ni ostal le pri Drobtinicah. V tem času je pisal tudi v druge časopise. Želel je, da bi na novo prevedli celotno Sveto pismo. V tem, žal, ni uspel. Prevajalci so dokončali le tri Mojzesove knjige. Pač pa so imeli pri tem več uspeha v Ljubljani pod vodstvom škofa Wolfa.
Slomšek je vedno bolj postajal desna roka ostarelemu in bolnemu škofu Kutnarju. Bil mu je svetovalec in pomočnik v pastoralnih rečeh, ki v tistem času niso bile cvetoče. Najprej je bilo potrebno poskrbeti za duhovnike. Začel je duhovne vaje za duhovnike, se trudil za njihovo svetost in spremljal delo bogoslovcev, ki so bili njegova radost in skrb.
Nadškof kardinal Schwarzenberg je Slomšku dejal: "Očitajo vam, da se preveč zavzemate za slovenski narod in jezik." Slomšek pa je odgovoril: "Mene to očitanje ne moti... Tisti, ki me sodi, je Gospod. Slovenska mati me je rodila, naj me slovenščina svojega hvaležnega sina ima. Zemljo materno želim obdelovati, dokler se v njej enkrat ne počijem, če je taka božja volja..."