Veličina naroda se ne meri po številu
prebivalcev, ampak po duhu ljudi,
še zlasti posameznikov, ki hodijo pred njim.
Ali imamo Slovenci velike ljudi, ki so po duhu enakovredni
velikim osebnostim drugih narodov?
Imamo jih, a jih slabo poznamo in premalo cenimo.
Eden takih je vsekakor ANTON
MARTIN SLOMŠEK.
Ob odkrivanju njegove osebnosti in dela ga lahko mirno
postavimo ob svetnike in velikane duha pri drugih
ljudstvih. Nekateri mu to že dolgo priznavajo, drugi
to šele (ali ponovno) odkrivajo.
Umrl je 24. septembra 1862 v Mariboru in bil tam tudi
pokopan.
Mnogi ljudje so vedno videli v njem SVETNIŠKO OSEBNOST
in kmalu po smrti so začeli z mislijo na beatifikacijo.
Zaradi mnogih težav naše zgodovine je postopek
tekel počasi. Srčno upamo in želimo, da bo kmalu vsa
Cerkev priznala njegove izredne kreposti in zasluge
in ga postavila med blažene.
KDO JE BIL IN OD KOD?
Novoporočencema na Slomu
pri Ponikvi
Marku Slomšku in Mariji, roj. Zorko, se je 26. novembra
1800 rodil prvi otrok. Še isti dan, kakor je bila
tedaj navada, sta ga botra odnesla v župnijsko cerkev
sv. Martina na Ponikvo
k svetemu krstu. Krstili so ga za Antona. Njemu so
sledili še drugi otroci, a bi ga oče zaradi razumnosti
in pridnosti želel imeti doma na veliki kmetiji. Mama
ga je v svoji iskreni veri in s čutom za duhovnost
videla drugje: kot mašnika. Tudi kaplan Prašnikar,
ki je bil tedaj na Ponikvi
velika duša, z občutkom za šolo in kulturo, se je
strinjal z mamo in pripomogel, da je tudi oče pristal.
Tonček je šel v šole: iz Prašnikarjeve nedeljske najprej
v Celje, nato v Ljubljano, kjer se je
spoprijateljil s pesnikom Prešernom, nato v daljni
Senj in končno v Celovec. Doma je postajalo
žalostno: nenadoma je na porodu osmega otroka umrla
mati, oče pa že pet let za njo. Dom mu je postajal
tuj in Prašnikar, ki je med tem postal župnik v Olimju,
vedno bolj prijatelj, vzgled in dobrotnik. Pri njem
je daroval svojo novo mašo septembra 1824.
Kaplanska mesta so bila blizu: na Bizeljskem
in nato v Novi cerkvi pri Vojniku. Od tod je
šel nazaj v celovško bogoslovje za duhovnega
voditelja bogoslovcev, do 1838. Nato ga je pot vodila
zopet proti jugu - v Vuzenico,
kjer je bil šest Iet izredno goreč in dober dušni
pastir. 1844 ga najdemo v službi kanonika na škofiji
v Št. Andražu, a le za dve leti, nakar se vrača
nazaj proti domu - v mesto mladosti, Celje,
za župnika in opata. Ta zadnja postaja v dušnem pastirstvu
pa je bila izredno kratka, saj je bil že po štirih
mesecih posvečen v škofa in sicer v stolnici v Salzburgu
5. junija 1846.
ZAKAJ JE VELIK?
Vsepovsod je bil zavzet duhovnik, predan evangeliju
in ves v službi ljudem.
V svojem DUŠNO-PASTIRSKEM DELU se je posvečal vsem
področjem. Še zlasti pa je delal za otroke in mladino.
Ohranjenih je veliko njegovih lepih pesmi in basni,
kjer je znal na zanimiv način povedati resnico, tako,
da bi vzgajala, bodrila in pomagala človeku rasti
v trdno krščansko osebnost. Jedro njegovega dela je
bila skrb za zveličanje duš . Na to osnovno željo
pa je vezal trud za kulturni in narodni dvig slovenskega
človeka, ki ga je imel zelo rad. Moto vsega njegovega
dela je povzet v stavku, ki ga je sam zapisal: "Sveta
vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne
in narodne omike."
Slomšek je velik KULTURNI DELAVEC. Dobro se je zavedal,
da napredek raste preko pisane besede. Zato je najprej
sam veliko pisal. Preko svojih študentskih pesmi in
kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi,
do pridig, neštetih člankov v Drobtinicah
in v raznih časopisih, vzgojnih knjig, kot so Blaže
in Nežica v nedeljski šoli, Krščansko devištvo,
Knjiga za mladeniče, vse do mnogih opisov velikih
slovenskih osebnosti, tja do življenjepisov svetnikov...
Skratka velik opus knjižic in knjig, tako da je za
časa njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar
50 tiskanih del. To pa je poleg vsega drugega
dela ogromen doprinos naši kulturi. Ni pa samo pisal,
ampak je tudi druge vzpodbujal in želel preko slovenske
založbe širiti dobre in poceni knjige med naš narod.
Ker mu leta 1845 oblasti tega niso pustile izvesti,
je začel z zbornikom Drobtinice,
ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov.
Šest Iet kasneje pa mu je vendar uspelo, da je zaživela
Mohorjeva
družba, ki vse do danes opravlja veliko kulturno
in literarno delo.
Slomšek je velik VZGOJITELJ, tako po svoji praksi
kakor tudi po odgovornosti in priročnikih.
V Vuzenici
je kot župnik sam napisal izredno uspeli priročnik
za nedeljske šole z naslovom Blaže
in Nežica v nedeljski šoli. Doživel je izjemen
uspeh, saj je bil velikokrat ponatisnjen, preveden
v češki jezik in uporabljan celo v daljni Rusiji.
Kot šolski nadzornik je veliko delal za vzgojo
in za spremembe v šolstvu tedanje Avstro-Ogrske.
Sam ali s sodelavci je izdal več različic beril za
slovenske in nemške šole, katekizme in pesmarice.
Ko je uspel sedež škofije prenesti v Maribor, je še
isto leto ustanovil bogoslovje in teološko šolo.
To je bila hkrati prva visoka šola v štajerski prestolnici
in je odločilno vplivala tudi na kasnejšo rast drugih
šol, saj se je s tem močno povečal delež slovenskih
izobražencev v do tedaj zelo nemškem mestu.
Bil je tudi velik EKUMENSKI DELAVEC. Bolela ga je
needinost med kristjani, zato je vabil k delu in molitvi
za preseganje žalostne razdeljenosti. Ustanovil je
bratovščino sv. Cirila in Metoda, ki jo je potrdil
tedanji papež Pij IX. Pridružili so se ji kristjani
iz vse Evrope
Slomšek je kot ŠKOF ostal vseskozi zvest svojim dušnopastirskim
načelom. Lahko bi rekli, da je bil župnik vse škofije.
Rad je obiskoval župnije, pridigal in spovedoval.
Zapisanih in izdanih je okoli 300 njegovih pridig.
Kot škof se je mnogokrat obračal na svoje vernike
v pastirskih pismih, saj je izdal kar šestnajst rednih
in dvajset izrednih pastirskih listov. Veliko si je
prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov,
organiziral in sam vodil duhovne vaje ter uvedel pastoralne
konference. Z ljudskimi misijoni je vernikom želel
poglabljati vero in jih bolj povezovati v župnije.
Veliko takih misijonov je vodil sam ali vsaj na njih
sodeloval. V Celje je povabil misijonski red lazariste,
ki še danes uspešno delujejo.
Kot največje delo škofovskega obdobja prištevamo prenos
škofijskega sedeža iz oddaljenega Št.
Andraža v Labodski dolini (ta se vije vzporedno
z Dravsko dolino, v Avstriji) v Maribor in preureditev
škofijskih meja. Tako je združil Slovence na Štajerskem
v eno škofijo in zajezil potujčevanje. Okrog 200 000
naših ljudi je tako pripadlo mariborski škofiji. S
tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki
drži še danes. Mesto Maribor pa je postalo škofijsko
središče in doživelo razcvet v kulturnem, šolskem,
duhovnem in narodnostnem smislu.
Škofovsko obdobje njegovega življenja je bilo še zlasti
težko: zaradi revolucije 1848, zaradi verske mlačnosti
v ljudeh, zaradi nasprotovanja njegovemu delu za narod,
jezik in slovensko kulturo.
Slomšek je bil veliki BUDITELJ NARODNE ZAVESTI. V
svojih pridigah, pismih in govorih je odločno zagovarjal
slovenstvo, vrednost materinega jezika in dolžnost
živeli iz duhovnih in narodnih korenin. Toda nikdar
ni poniževal drugih kultur ali jezikov. Zato ostaja
tako velik in posnemanja vreden.
RIMSKOKATOLIŠKA
ŠKOFIJA MARIBOR
ODBOR ZA PAPEŽEV OBISK IN SLOMŠKOVO BEATIFIKACIJO
Slomškov trg 20, 2000 Maribor, Slovenija
Tel. +386 (0)63 22-90-508
ali 28-432;
GSM 041 76-22-44; Fax: +386 (0)62 22-90-509
www.rkc.si/slomsek/
informacije
