IMENOVANJE ZA ŠKOFA

Kmalu po prihodu v Celje je s pošto prispelo pismo kardinala Schwarzenberga iz Salzburga, v katerem je predlagal Slomšku, naj sprejme mesto škofa v lavantinski škofiji po smrti njemu dobro znanega škofa Kutnarja. V svoji skromnost si je želel, da bi ta služba šla mimo njega, a povabila ni odbil.
Kar nekaj pisem je romalo sem in tja, preden sta bila s kardinalom dogovorjena. 15. junija se je mesto Celje z žalostjo in z velikim spoštovanjem poslovilo od svojega župnika in opata, ki je bil sicer komaj dva meseca med njimi, a se jim je priljubil, kot da bi bil tam že desetletje. Sredi velike množice ljudi, ki ga je spremljala proti železniški postaji, je nepričakovano zavil v mestno cerkev, pokleknil pred Najsvetejše in molil s solznimi očmi. Poslavljal se je od krajev svoje mladosti: blizu cerkve je bila nekdanja gimnazija, nekaj kilometrov stran rodni Slom in ljubljena Nova Cerkev, mnogi prijatelji in preprosti ljudje, ki jih je imel rad. Bog ve, kaj vse ga je še čakalo... Z vlakom po južni železnici, ki je komaj nekaj let prej stekla skoz naše kraje, se je odpeljal kot lavantinski škof slovenskega rodu težkim dolžnostim naproti.
V starodavnem benediktinskem samostanu Maria Plain se je pripravljal na škofovsko posvečenje. Sam je zapisal... "Okrepčan in vzpodbujen po premišljevanju o apostolski gorečnosti teh svetih redovnikov sem takrat sklenil kot škof samega sebe popolnoma posvetiti apostolskemu poklicu, zanj živeti in umreti." Na god sv. Cirila in Metoda, ki ju je tako zelo častil, je 5. julija leta 1846 v Salzburgu prejel škofovsko posvečenje. Čez štirinajst dni je bil umeščen pri Št. Andražu na škofovsko mesto. Tedaj si je poleg krstnega imena privzel tudi ime svojega birmskega botra in farnega zavetnika Martina. Za škofovsko geslo si je izbral vodilo sv. Ignacija: Vse v večjo božjo slavo in zveličanje duš.