ROJSTVO IN MLADOST

Približno 15 km od Celja ob železniški progi proti Mariboru leži častitljivo stara fara sv. Martina na Ponikvi. Kraj se lahko pohvali z neolitskimi najdbami. Skozenj je vodila rimska cesta kot priključek na pomembno cesto Celeia Petovio. Pokrajina je zelo slikovita. Množica gričkov, poraslih s sadnim drevjem in vinsko trto, daje občutek umirjene razgibanosti.
Nedaleč od župnijske cerkve najdemo zanimivo rastišče velikonočnice, ki je izredno redka in lepa, v zgodnji pomladi rastoča travna cvetlica.
Ponikva spada med zelo zgodnja krščanska naselja na Slovenskem. Omenja jo tudi listina sv. Eme Krške iz leta 1043, s katero zapušča na novo ustanovljenemu samostanu več krajev. Kmalu po prelomu tisočletja najdemo tukaj samostojno pražupnijo, ki je obsegala vse ozemlje sedanje šmarske dekanije.
Prvotna cerkev se ni ohranila - bila je majhna, zato so jo v 12. stoletju povečali. A tudi o njej ni več sledu. Okoli nje so namreč med leti 1732-1758 sezidali novo cerkev, današnjo lepo baročno zgradbo. Njeno notranjost je mojstrsko opremil znani rezbar Janez Jurij Mersi. Bogastvo verske in umetniške vrednosti visoke stopnje je tukaj vpijal že mladi Slomšek.
Pravijo, da so domačini videli tistega 26. novembra 1800 čuden sijaj nad kmečko hišo na Slomu, ko je v njej globoko verna mati Marija roj. Zorko, priženjena s Črešnjic nad Frankolovem, rodila svojega prvorojenca Antona. Je bilo res kakšno znamenje z neba? Bog ve. Dejstvo pa je, da je s prvorojencem prisijala svetla zarja ne le nad rojstni Slom, ampak nad vso slovensko zemljo. Še isti dan sta ga botra Uršula Zabukovšek in Simon Korže odnesla v župnijsko cerkev, kjer je pri krstu dobil ime Anton. Slomški tedaj niso bili siromaki niti po materialni niti po duhovni plati. Zemlja, ki so jo imeli (dobrih 50 ha), je omogočala dostojno življenje; dva strica duhovnika pa sta dokazovala, da v njihovi družini vera in kultura še zdaleč nista bili nepomembni sopotnici. Oče Marko je spadal med trdne kmečke gospodarje, ki ljubijo svojo zemljo in veliko vlagajo vanjo, da bi iz nje še več dobili. V svojem prvem sinu Antonu je videl dobrega naslednika.
Toda fant je veliko raje jemal v roko knjigo kakor motiko. Ob izrazitem zavzemanju matere in kaplana Jakoba Prašnikarja je oče vendarle popustil. Tako je Tonček raredil prve korake v šolo, najprej k dobremu Prašnikarju po nedeljski maši v skromno sobo nekdanjega stražnega stolpa, ki je svoj čas varoval farane pred turškimi vpadi. Poleti pa je Prašnikar svoje učence zbral kar pod senco velikega oreha sredi vasi.
Četudi je bil prostor skromen in brez šolske opreme, je znanje v učencih raslo v drugačnem sorazmerju. Ob koncu leta, ko je Prašnikar povabil cerkvene in šolske nadzornike k izkušnji, se je pokazalo, da je mali Anton s Sloma zdaleč prekašal vse druge. Lepo vezan molitvenik in pisan mošnjiček s srebrnikom sta bila nagrada umnemu in pridnemu Slomčanu. To dejanje je vzpodbudilo materino in kaplanovo misel: otrok mora naprej v šolo. Res je šel. Najprej v Celje. Zanj, za Cerkev in slovenski narod je to velik korak kvišku, za domačijo pa, žal, začetek konca, saj se je žalostno propadanje začelo že kar kmalu po Antonovem odhodu v Celje. Po porodu osmega otroka je namreč nepričakovano umrla dobra mati in zapustila očeta s kopico majhnih otrok. Tako ni bilo mogoče naprej. Oče, žal, ni imel srečne roke pri iskanju nove žene. Vzel je mlado Marijo Hudej, kar sedemindvajset let mlajšo od sebe, ki je bila otrokom veliko bolj mačeha kot pa druga mati. Že leta 1821 je umrl tudi sam. Posestvo je prevzel drugi sin Jožef, ki je bil le senca očetove zavzetosti in trdnosti. Pot kmetije je potekala navzdol z veliko hitrostjo...
Ker je bilo pač tako, je mlademu Antonu nekdanji kaplan Prašnikar, kasneje župnik v Olimju, postajal mati, oče, dobrotnik in nenadomestljiv prijatelj. Ta dobri in globoki duhovnik je vsekakor imel veliko zaslug, da je Slomšek zorel v močno osebnost, prežeto z vero in čutom za duhovnost.