ŠKOF V TEŽKIH ČASIH

Prva stvar, ki jo je Slomšek storil kot škof, je bilo pismo škofijski duhovščini. V njem je predstavil svoj pogled na sedanjost in prihodnost škofije, nanizal je mnogo predlogov in področij, kjer naj bi kot duhovniki poglobili svojo poklicanost in pastoralno zavzetost. V pismu ni čutiti strogega pastirja, ampak očeta, ki toplo in zavzeto nagovarja svoje sodelavce.
Drugo pismo je bilo namenjeno vernikom, zato ga je napisal v nemškem in slovenskem jeziku. Poudaril je vrednost vere ter vabil k doslednemu verskemu in moralnemu življenju.
Dela mu ni nikoli primanjkovalo, niti v pastoralnem niti v materialnem smislu. Kmalu se je pokazalo, da je dober organizator in velik učitelj. Dejstvo, da je svojim vernikom napisal skupno šestnajst rednih in dvajset izrednih pastirskih pisem ter okoli tristo zapisanih in izdanih pridig, kaže na zelo zavzetega škofa.
Čas je bil težak. V Evropi se je že nekaj časa kuhalo, nato pa je pošteno zavrelo v revolucionarnem letu 1848. Slomšek ni bil zagovornik revolucije, ker je pomenila nasilje. Nagovarjal je duhovnike, naj bodo prijatelji napredka k dobremu, naj bodo modri pri presojanju dogodkov časa, naj bodo pripravljeni na žrtve, ki jih razmere od njih zahtevajo in naj sami tako živijo, da drugim ne bodo v spotiko. S podvojeno skrbnostjo naj varujejo zaupano jim ljudstvo, naj se ne upirajo upravičenim reformam in naj se skupaj z ljudmi zavedajo, da večja svoboda prinaša tudi večjo odgovornost in da večje pravice prinašajo tudi večje dolžnosti. Duhovnike je svaril, naj ne segajo v politiko ali agitatorstvo.
Slomšek je bogoslovcem posvečal veliko pozornosti in skrbi. Žal ni mogel imeti vseh bogoslovcev v malem Št. Andražu, zato je vsaj zadnji (četrti) letnik uspel prestaviti iz Celovca v svojo škofijo. Oblikovati ljudi je pač neprimerno težje, kakor popravljati cerkve ali graditi hiše. To je dolgotrajno delo, ki mu mnogokrat ni videti bližnjega uspeha. Za duhovno prenovo svoje škofije je Slomšek zelo pospeševal ljudske misijone. V njih je rad sodeloval, vsaj z uvodnim ali sklepnim govorom, v nekaterih župnijah pa jih je tudi sam vodil.
(Št. Andraž 1850, Ponikva 1851, Sv. Lenart na Koroškem in Stari trg pri Slovenj Gradcu 1853, Vitanje in Sladka gora 1854, Brežice 1855, Slovenska Bistrica, Velikovec in Celje 1857, Maribor 1860).
Za načrtno delo na misijonarskem področju je povabil v svojo škofijo Misijonsko družbo lazaristov in jim izročil cerkev sv. Jožefa nad Celjem.
Bolela ga je needinost med kristjani, zato je pozival k molitvi za edinost. V ta namen je leta 1851 ustanovil molitveno bratovščino sv. Cirila in Metoda. Leto kasneje jo je potrdil tedanji papež Pij IX. in tako je postala vsecerkvena ustanova in se je zelo razširila po vsej Evropi, vse do Aleksandrije v Afriki. S tem je Slomšek prestopil zgolj škofijsko poslanstvo in postal eden evropskih velikih mož.
Drugo veliko delo v širokem, evropskem smislu so bile vizitacije benediktinskih samostanov. Papež je to delo naložil kardinalu Schwarzenbergu, ta pa ga je zaupal Slomšku. To je bilo veliko delo, ki ga je zaposlovalo skoraj dve leti.
Slomšek je želel pomagati nadarjenim revnim dijakom in študentom. V ta namen je v Celju ustanovil Podporno društvo za revne in nadarjene dijake in postavil hišo kot zametek deškega semenišča. Imenoval ga je Maximilianum. Podoben zavod je leta 1859 ustanovil tudi v Mariboru in ga imenoval Victorinum.