PRENOS ŠKOFIJSKEGA SEDEŽA IZ ŠT. ANDRAŽA V MARIBOR

Slomškovo veliko pastoralno in hkrati narodno- zgodovinsko dejanje je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in s tem povezana preureditev lavantinske škofije. Ta pobuda ni bila nova. O njej se je že dolgo govorilo. Toda leta 1832 je cesar odločil, da iz te pobude ne bo nič in da je o tem nesmiselno razmišljati ali govoriti. Vendar Slomšek ni klonil. Z veliko vztrajnostjo in trdno odločnostjo je počasi pripravljal stvari.
Po trinajstih letih škofovanja v Št. Andražu je vendarle dočakal dovoljenje cesarja in papeža. To je bilo vsekakor veliko delo, ki ga je lahko izpeljal le človek velikega formata, dobro zapisan v Rimu, na Dunaju in pri ljudeh. Slomšek je to vsekakor bil.
Na veliki šmaren, 15. avgusta 1859, je poslednjič stopil na prižnico v stolnici pri Št. Andražu in se poslovil od lepe doline in njenih ljudi, ki so mu v letih, ko je bil tam kanonik in škof, prirasli k srcu. Splavi so po Dravi ponesli škofijske arhive v Maribor. Škof Slomšek in njegovi najožji sodelavci so 3. septembra 1859 prvič odpeli slovesne večernice v mariborski mestni župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika, v novi stolnici, ki so jo za to priložnost lepo obnovili in okrasili. Maribor je slavil svoj veliki dan.
Četudi lega ni bila središčna, glede na raztegnjenost škofije do Save, je po drugi strani to prineslo veliko dobrega. Maribor je bil tedaj močno nemško usmerjen. Veliko je bilo "nemčurjev", ki so bili sicer slovenske krvi, a so se svoje narodnosti sramovali. Niso spoštovali in ne govorili domačega jezika in bili tudi politično bolj naklonjeni tujcem kakor svojemu rodu. S prihodom Slomška v Maribor se je veliko spremenilo.
Najprej so se spremenile meje škofije. Slomšek je želel še veliko več, kot je dobil. Dvanajst zaželenih župnij z graškega področja niso priključili lavantinsko- mariborski škofiji, ker je na pogajanjih obveljal politični in ne narodnostni vidik razmejitve. "S krvavečim srcem za sedaj" je Slomšek privolil v ta kompromis, misleč, da se bo dalo pozneje še kaj spremeniti. A korektur skoraj ni bilo več. Kljub temu pa je bila slednja ureditev škofij neprimerno boljša za Slovence kot prejšnja. Tako je Slomšku uspelo vključiti v svojo škofijo okrog 200.000 Slovencev, ki so poprej pripadali graški škofiji in bi se bili sicer narodnostno utopili v nemškem vplivu; meja med Slovenijo in Avstrijo pa bi potekala nekje blizu Slovenske Bistrice in ne pri Šentilju. Tako je zbral skoraj vse Slovence na Spodnjem Štajerskem v novi, slovenski škofiji in jim ohranil dom in rod. Ustavil je neusmiljeni val ponemčevanja in zarisal narodnostno in politično mejo na severu naše države.
V Maribor je pritegnil slovenske duhovnike, profesorje in izobražence. Še istega leta (1859) je ustanovil bogoslovje in teološko šolo. To je bila prva visoka šola v Mariboru in predhodnica današnje mariborske univerze. Sam je rad sodeloval tudi v čitalnici, vzpodbujal k zdravemu narodnemu ponosu in na tak način veliko prispeval k temu, da je Maribor znova postal in ostal slovensko mesto.
Slomšek je veliko storil za šolstvo. Po letu 1848 je sodeloval pri reformi avstrijskega šolstva. V čem je Slomšek videl smoter šole?
"S poukom in vzgojo oblikovati šolsko mladino najprej za nebesa, za dobre kristjane, potem pa za častni poklic, za koristne ljudi in dobre državljane." Svojim duhovnikom je naročal: "Šola mora biti za dušnega pastirja punčica njegovih oči, on pa mora biti zanjo duša." Sam in s svojimi sodelavci je priredil ali na novo izdal veliko število učbenikov za različna obdobja, berila, katekizme, šolo lepega petja... pisal o slavnih prednikih, rodoljubih in utemeljiteljih našega slovstva... Ustanovil je Katoliško društvo gospa za revno in zapuščeno mladino.
V pisanju je posegal na različna področja: največ na versko, pa tudi na narodnostno, kulturno, politično, prosvetiteljsko, šolsko, vzgojno, slovstveno... Za časa njegovega življenja je izšlo s ponatisi kar petdeset njegovih knjig. To pa je vsekakor velika bera, s katero se lahko pohvali le malokateri poklicni pisatelj. Pravi čudež je, da je Slomšek poleg vseh rednih duhovniških in škofovskih obveznosti to zmogel. Bil je vsekakor izredna osebnost, tako po delavnosti kot po obdarjenosti, vztrajnosti in odločnosti. Pred očmi je imel vse slovensko ljudstvo, tako mestno kot podeželsko, odrasle, stare, otroke in vzgojitelje. Zato ni čudno, da je postal tako priljubljen, da so njegova dela ponarodela in danes, po tolikih letih, znova odkrivamo Slomškovo avtorstvo.
Zdravstveno stanje se mu je začelo leta 1862 naglo slabšati. Težave s črevesjem so mu vedno bolj jemale moči, dokler ni v Mariboru, 24. septembra 1862 umrl. Vsa škofija se je z žalostjo poslavljala od svojega dobrega očeta in dobrotnika. V izredno velikem številu so se prišli poslovit od svojega škofa in dušnega pastirja, od človeka, ki je za mesto Maribor in vso Štajersko naredil veliko pomembnih stvari. Pokopali so ga v kapelico Žalostne Matere Božje na mariborskem pokopališču. Znano je, da nemčurji niso sprejemali Slomška. Zaradi njegove narodne in kulturne usmeritve ga niso marali in so mu večkrat uprizorili kakšno neprijetnost. Po pogrebu se je skupina mladih ustavila ob še odprti grobnici v kapelici in pljuvala na krsto, zasmehujoč: "Tu imaš sedaj, slovenski svetnik."
Vendar v kapeli še ni bilo njegovo zadnje počivališče. Ko so prišli aprila 1941 v Maribor Nemci, jim je bilo seveda vse, kar je bilo povezano s Slomškom, zelo napoti. Ljudje so redno prihajali na njegov grob, prinašali cvetje in sveče ter tam molili. Nemcem seveda ni prijalo, da se tako ohranja spomin na Slomška. Že junija 1941 so zahtevali, naj se njegova krsta prenese drugam. Ker je bilo potrebno hitro ukrepati, so krsto dvignili iz kapelice, jo dali v pocinkano krsto ter jo prepeljali v grobnico pod frančiškansko cerkev.
Leta 1978 so obnovili mariborsko stolnico in v prezbiteriju za daritvenim oltarjem pod tlakom uredili tudi grobnico. Na predvečer slovesnosti ob 750-letnici Lavantinsko-mariborske škofije smo takratni bogoslovci slovesno sprejeli krsto pri vratih obnovljene stolnice, jo ponesli h grobnici in jo položili vanjo. Tako je dobri pastir svojega ljudstva vedno navzoč v cerkvi, ki jo je kot prvi mariborski škof povzdignil v stolnico. Tu nas vabi, naj nadaljujemo njegovo evangeljsko poslanstvo.