NA POTI ZA UČENOSTJO

Dijaška leta v Celju so bila zaznamovana z žalostjo zaradi materine smrti. Porajal se je tudi strah, da ga bo oče poklical nazaj in mu odtegnil sredstva za šolanje. S svoje strani ga je moralno in finančno podpiral Prašnikar. Toda Slomšek mu ni hotel biti v breme, zato si je denar služil ob učenju tudi sam. Poučeval je učence bogatih staršev ter si vsaj delno plačeval hrano in stanovanje. V njem je jasno zorela želja po duhovništvu. Po končani celjski gimnaziji je odšel na licej v Ljubljano. Tam je postal sošolec slovenskega genija, velikega pesnika Franceta Prešerna. Četudi je Slomšek že po par mesecih zapustil Ljubljano in odšel študirat v Senj, ker je kazalo, da bo tam lahko eno leto prej končal filozofijo, se je lepa prijateljska vez med obema velikima Slovencema obdržala in se še krepila ob obiskih in po pismih. Vsekakor njuna povezava ni ostala na ravni dveh epigramov, kot so nekdaj učili v šoli.