BOGOSLOVEC V CELOVCU

Velika Slomškova želja po duhovništvu se je začela kazati v konkretnih obrisih. Ozračje v Celovcu ni bilo naklonjeno slovenstvu. Tudi mnogi bogoslovci so le s težavo izgovarjali slovenske besede. In kako naj bi taki duhovniki učili preprosto slovensko ljudstvo? Narodna zavest ga je priganjala in čut za lepoto slovenskega jezika mu ni dal miru. Za svoje prijatelje in sošolce je organiziral tečaj slovenskega jezika. Prijavilo se je okoli petdeset slušateljev. Z vednostjo in dovoljenjem bogoslovnega vodstva je sošolce učil slovenskega jezika, in to sredi Celovca, ki duhu slovenstva takrat ni bil naklonjen.
Njegova druga ljubezen v Celovcu je bila knjižnica. V njej je prebil veliko časa in ni čudno, da je bil prav on postavljen za knjižničarja. Tretja, največja ljubezen pa mu je bila osebna priprava na duhovniški poklic. Zaradi izredne zavzetosti ter teološke in pastoralne usposobljenosti je bil posvečen že po 3. letniku teologije.
8. september 1824 je bil zanj vsekakor velik dan. Krški škof Jakob Pavlič ga je posvetil v duhovnika. Ta dan je Slomšek začel pisati dnevnik in ga nadaljeval dobrih sedem let. Vanj je ob posvečenju zapisal: "Posvečena so moja usta, naj govore svete stvari. Posvečene so moje roke, naj delajo le svete reči. Posvečene so moje oči, naj gledajo le nebeške reči... Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2, 20)."