NOVA MAŠA V OLIMJU

Dom ni le kraj, kjer se človek rodi, ampak kraj, kjer živijo ljudje, ki ga imajo radi. Po žalostnem dogajanju v domači družini je Slomšek našel svoj drugi dom pri župniku Prašnikarju v Olimju. Bil mu je duhovni oče in prijatelj in ga je materialno ter duhovno podpiral. Zato ni čudno, da novomašni zvonovi tistega 26. septembra 1824 niso zvonili na rodni Ponikvi, ampak v samotnem Olimju. In pridigar? Kdo drugi kakor novomašnikov ljubljeni Prašnikar! Še dolgo se je govorilo o novomašniku in o čudoviti pridigi. Bila je občutena in osebna, kot jo je lahko izrekel le on... V svoj dnevnik je novomašnik zapisal: "Zlata moja ura, moj Jezus... Jaz sem tvoj in ti moj. Jezus, živež moj nebeški, bodi tolažba moji duši, dokler ne bo Bog sam moja gostija in moja slava. Ves si meni izročen, vzemi tudi mene vsega..." Naslednjo nedeljo je imel ponovitev svoje nove maše na Ponikvi, v cerkvi svoje mladosti, tam, kamor ga je redno vodila pokojna mati, kamor je prihajal tolikokrat streč k sveti maši kot ministrant in kjer je prejel prve zakramente. A lepota mladostnih spominov se je mešala z grenkobo odtujenega doma...
Po novi maši ga je čakalo še eno leto študija v celovškem bogoslovju. Redno je maševal v bolnišnici sester elizabetink, kjer se je vsak dan srečeval z velikim trpljenjem in umiranjem. Sam pravi v dnevniku: "Tako sem se naučil spoznavati smrt in od umirajočega sem se naučil živeti." Teološke študije je opravljal zelo uspešno, zato so mu tudi predlagali, da bi študiral naprej. A Slomšek je odklonil - najbrž je želel živeti s preprostimi ljudmi in jim čim več dajati. Za to je imel res dober talent.