KAPLANSKA MESTA

Svoje prvo duhovniško poslanstvo je začel na Bizeljskem.
Lepa pokrajina, čar gričevnatega sveta, poraslega z vinogradi, z belimi zidanicami, je bila res podoba za pesniške duše. Ni čudno, da je mlademu kaplanu navdihnila mnoge verze, med katerimi je "En hribček bom kupil, bom trsek sadil..." morda najbolj priljubljen. Slomšek se ni bal dela, težko pa je bilo zanj, ker je v župnišču vladalo hladno ozračje in z župnikom ni bilo lahko najti skupnega jezika.
A kmalu je postal priljubljen pridigar in od daleč so prihajali poslušat njegove nedeljske razlage. Ni govoril zapleteno, ni uporabljal visoke dogmatike, imel pa je občutek za moralko. Na Bizeljskem res ni mogel zaživeti v vsej polnosti. Ni bil prav srečen. Po dveh letih kaplanovanja je zaprosil za premestitev. Škof ga je poslal onstran doma, v lepo župnijo Nova Cerkev pri Vojniku..
Tam je bilo zanj vse kaj drugega kot na Bizeljskem. V župnišču se je čutil doma in v starem župniku je našel odličnega vodnika in sobrata. Zato mu je v njegovi bolezni rad postregel in mu tudi pridigal na zlati maši. Ljudem se je tukaj še bolj priljubil kot na prvi župniji in tako sta dve leti drugega kaplanovanja od 1827 - 1829 vse prehitro minili. Že drugič v dveh letih se je pri Novi Cerkvi ustavil visok obisk: škof Zimmermann in kanonik Albreht. Kmalu za tem je prispel s pošto dekret, ki ga je vabil v Celovec, nazaj v bogoslovje - za spirituala, duhovnega voditelja bogoslovcev. V tej službi je ostal polnih devet let. Veliko je tudi pisal: tako za otroke kot za odrasle. Zbiral je ljudske pesmi, da bi jih kasneje izdal v knjigi Pesmi po Koroškem in Štajerskem zbrane. Dobro polovico pa jih je napisal sam.
Celovška leta so bila zanj duhovno bogata: zopet je obnovil tečaj slovenskega jezika, ki je bil prej po njegovem odhodu zaspal. Dopisoval si je z Matijem Čopom, razmišljal o slovenskem pravopisu in izdal več knjig. Slovenski duhovniki so se posebej razveselili njegovih pridig, ki jih je izdal pod naslovom Hrana evangeljskih naukov. Eno najbolj znamenitih pridig je imel v Blatogradu na Koroškem, kjer je z velikim ognjem in ljubeznijo zagovarjal domači, slovenski jezik: "... Materin jezik je največja dota, ki smo jo od svojih staršev dobili. Dolžni smo ga skrbno ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti... Kdor svoj materin slovenski jezik pozabi, svoj talent malopridno zakoplje, Bog ga bo enkrat zanj terjal..."
V času šolskih počitnic je Slomšek veliko potoval in v glavnem prepešačil vso deželo od Celovca do Salzburga, od Dunaja, Celja, Vidma in Save do Zagreba. Seznanjal se je z našo zgodovino in obiskoval znamenite ljudi z narodnega, kulturnega in verskega področja.