|
|
|
 Dejavnosti Cistercijanov - nazaj
 SITIK
p. Simon Ašič
 skladu z benediktinsko tradicijo, ki so jo cistercijani podedovali od od benediktincev ob svojem nastanku pred devetsto leti, so se tudi oni posvečali skrbi za bolne menihe in tudi druge ljudi. Vendar je generalni kapitelj leta 1157, torej že po smrti sv. Bernarda, patrom in bratom v duhu reda prepovedal, da bi dajali zdravila laikom oziroma, da bi se zaradi zdravljenja bolnih čez noč zadrževali zunaj samostana.
Iz seznama konventualov, objavljenega v knjigi akademika prof. dr. Jožeta Mlinariča "Stiška opatija, 1136 - 1784" je razvidno, da so imeli tudi cistercijani (podobno kot benediktinci) svoje menihe bolničarje. Med prvimi avtor omenja meniha brata Henrika, ki je živel v 13. stoletju.
Zanimiv je primer reinskega profesa in zdravnika Lenarta, ki ga je na začetku 16. stoletja iz zdravstvenih razlogov poslal v Stično njegov opat Wolfgang. Ko pa je izvedel, da se njegov sobrat v Stični ukvarja tudi z zdravljenjem bolnih zunaj samostana, obiskujoč jih po hišah, naseljih, mestih in gradovih, ne glede na to ali so kleriki ali laiki ter da jim daje razna zdravila, mu je to dejavnost odločno prepovedal, celo z grožnjo izobčenja iz Cerkve. Le-ta pa je duhovščini in vernikom ostro prepovedala ukvarjati se z ranocelništvom, zlasti še z zdravljenjem bolnih laikov. Lenart opatovega svarila ni upošteval. Očitno mu je bil dinamični poklic zdravnika bližje kot pa poduhovljeno samostansko življenje kontemplativnega redovnika. Kakšna je bila njegova nadljnja življenjska usoda, ne vemo.
Znano pa je, da so vizitatorji, ki so preverjali potek redovnega življenja po samostanih, tudi v Stični, poleg drugega vedno poudarjali, naj redovniki dobro poskrbe za svoje bolne sobrate. Od opatov so zahtevali, da mora imeti samostan svojo bolniško sobo in stalnega bolničarja. Zahtevali so, naj bo skrb za bolne menihe dolžnost vsega konventa. Opatom, priorjem in komornikom so naročali, da morajo obolele sobrate večkrat obiskati. Zagotoviti jim morajo primerno prehrano in čisto posteljnino. Toda bolni menih brez priorjevega dovoljenja ni smel jemati zdravil ali si sam puščati kri. Bolnim redovnikom pa je bilo priporočeno, naj svojo bolezen potrpežljivo prenašajo in naj ne glede na resnost bolezni, sobratom, ki jim skrbno strežejo, ne povzročajo težav.
Zaradi vse hitrejšega napredka medicinske znanosti, za kar so bile zaslužne vse številčnejše (medicinske) univerze, se je tudi v samostanih spreminjal pogled na bolezen in njeno zdravljenje. Ko je v času zadnjega stiškega predstojnika pred ukinitvijo Božja Ksaverja barona pl. Tauffererja v samostanu v kratkem času zbolelo več menihov, se opat ni več zadovoljil z medicinskim znanjem svojega sobrata bolničarja, ampak je poklical kar štiri zdravnike, da bi ugotovili, za kakšno bolezen gre in bolne tudi ozdravili.
Stški samostan ni imel le svojega stalnega bolničarja, ampak tudi lastno priročno lekarno, v kateri so kot zdravila prevladovala zdravilna zelišča. Redovnik, ki mu je bila naložena skrb za redno založenost lekarne z zdravili, je bil navadno kar samostanski bolničar.
Hvale vredno je, da je imela vzorno vodena velika stiška samostanska knjižnica na svojih lesenih policah precej knjig iz področja medicine. Joža Glonar je v svoji razpravi "Iz stare stiške knjižnice" (Ljubljana, 1937) ugotovil, da je imel stiški samostan ob razpustu leta 1784 v svoji biblioteki skupno 1827 del (naslovov); od tega 263 s področja klasikov, filozofije in medicine! Toda žal so bile te knjige po razpustu raznesene na vse strani.
Podobno usodo kot stiška knjižnica, je doživela ob ukinitvi samostana tudi njegova lekarna. Prevzel jo je ranocelnik Ebert, nekaj računov stiškega samostanskega lekarnarja iz prve polovice 18. stoletja pa hrani Arhiv republike Slovenije.
Dolgi, 114-letni prisilni premor s cesarskim dekretom ukinjene stiške opatije je zagotovo prizadel najrevnejši del okoliškega prebivalstva, ki bi v častitljivem samostanu, če bi ta še deloval, v primeru bolezni lahko zagotovo dobil vsaj nekaj preproste zdravstvene pomoči.
Po obnovi stiške opatije leta 1898, kar je nesporna zasluga samostana Mehrerau ob Bodenskem jezeru, je Stična kmalu zaživela svoje običajno redovno življenje. Nihče pa ni pričakoval, da bo na področju zdravstva kdajkoli zablestela. Da se je to zgodilo, je zaslužen stiški cistercijan p. Simon Ašič, samorastniški zeliščarski strokovnjak.
Besedilo: Vojan T. Arhar
|
|
