enediktinski in cistercijanski samostani so bili in so še danes žarišča duhovnosti in krščanske kulture. Skozi vso svojo zgodovino je bil samostan ne samo versko ampak tudi kulturno in umetniško žarišče. Stiški opati so naročali stavbarska, slikarska in kiparska dela za samostan in za svoje številne župnijske in podružnične cerkve pri najboljših umetnikih. Slikarja Janez Ljubljanski v 15. stoletju in Fortunat Bergant v 18. stoletju sta bila s svojim umetniškim delovanjem tesno povezana s stiškim samostanom.
   Že v 12. stoletju so v samostanu nastali znameniti latinski rokopisi z bogatimi začetnimi črkami (inicialkami) in drobnim okrasjem. Tu je zagledala luč sveta najstarejša in najobsežnejša zbirka latinskih rokopisov pri nas.
   V 15. stoletju je v samostanu nastal znameniti Stiški rokopis, ki v slovenskem jeziku obsega molitev pred pridigo, molitev Pozdravljena, Kraljica, dva obrazca splošne spovedi, nekaj latinsko-slovenskih izrazov in začetek velikonočne pesmi Naš Gospud je od smrti vstal.
   V samostanu je bila v sklopu bogoslovne šole za vzgojo duhovnikov tudi glasbena šola, v kateri je verjetno dobil prvo glasbeno izobrazbo naš znameniti skladatelj Jakob Gallus-Petelin (1550-1591).
   Kakor nekoč je tudi danes vsako naše poslanstvo povezano s prvenstvenim verskim poslanstvom. Vendar zato ni nič manj kulturno. Bog je tudi Lepota in Harmonija. Ohranjamo in obnavljamo lepote, ki so se v teku devetih stoletij nabrale v našem samostanu. Hkrati nastane tudi marsikaj novega. Slovenski verski muzej v naših prostorih je odsev slovenske verske kulture skozi stoletja. Samostan in Slovenski verski muzej si vsako leto ogleda nekaj desettisoč obiskovalcev.
   V samostanu so vedno imeli svoje mesto menihi umetniki. Samostanska tihota in zbranost ter osebna povezanost z Bogom, tem največjim Umetnikom, jim nudijo odlično okolje za umetniško ustvarjanje. V našem samostanu je kot menih deloval zdaj že pokojni akademski slikar pater Gabrijel Humek, katerega slike si obiskovalci lahko ogledajo v muzejskih prostorih in v Domu duhovnih vaj. Njegov slikarski atelje še vedno čaka na naslednika.

   Že od nekdaj so bili menihi, zlasti samostanski bratje, učitelji naprednega kmetijstva in sploh gospodarstva. Trebili so gozdove, izsuševali močvirja in s tem pridobivali rodovitno zemljo. Uvedli so železni plug in zboljšali drugo poljedelsko orodje ter udomačili nove sadeže in žitne vrste. Delali so ceste in mostove ter pospeševali trgovino. Popotnikom in romarjem so nudili varno zavetišče in gostišče. Ukvarjali so se tudi z zdravilstvom. Daleč naokrog je bila znana samostanska lekarna. Danes to izročilo nadaljuje naše podjetje SITIK.
   Naš red naglaša ročno in umsko delo. Oboje je služba Bogu in ljudem in odlična vaja v prizadevanju za krščansko popolnost, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do vsakega človeka. Sveti Benedikt pravi, da so člani redovne skupnosti šele tedaj pravi menihi, če žive od dela svojih rok.
   Naše sedanje dejavnosti so zelo različne. Že vzdrževanje samostana, tega prvovrstnega kulturnozgodovinskega spomenika, katerega strehe znašajo kar dva hektarja površine, zahteva veliko časa in moči. Na skrbi imamo Slovenski verski muzej, Dom duhovnih vaj, podjetje SITIK za proizvodnjo čajev, jabolčnega kisa in drugih naravnih zdravilnih pripomočkov. Ukvarjamo se z dušnim pastirstvom na domači župniji, pišemo in izdajamo knjige duhovne vsebine, ukvarjamo se s teološko znanostjo, zlasti s teologijo srca, delamo na vrtu, v sadovnjaku, pri čebelah, pečemo hostije itd. V našem Domu duhovnih vaj se teden za tednom zbirajo skupine, ki si prizadevajo za duhovno poglobitev. V zadnjih desetletjih so bili v samostanu že številni simpoziji, večkrat tudi mednarodni.