Smo skupina dijakov. Ogledali smo si vaš samostan in muzej. Še bolj kakor starodavne stavbe nas zanima vaše življenje. Zakaj ste vstopili v samostan? 

  Zakaj se menihi odpovedujete zakonu in družini, saj je spolnost globoko zakoreninjena v človeku?

  V čem vidite smisel svojega nenavadnega življenja? 

  Kakšen pomen ima samostan za kulturo in umetnost? 

  Kakšne so bile druge vaše dejavnosti nekoč in kakšne so danes? 

  Kakšen smisel ima vaša molitev? Mar ni škoda časa zanjo? 

  Kakšna je vaša molitev in koliko časa vsak dan porabite zanjo? 

  Kako je v vašem redu s češčenjem Matere Božje? 

  Na vratih smo videli napis "Klavzura". Tja ne sme stopiti ženska noga. Mar ni to zapostavljanje žensk? 

  Ali imate kaj prostega časa, dovolj spanja, letni dopust? 

  Mar ni za vas ubijajoče, ker se morate vsak dan ravnati po enakem dnevnem redu? 

  Kakšno pot mora prehoditi, kdor vstopi v vaš samostan? 

  Ali imate v samostanu vsi enake pravice in možnosti pri odločanju o skupnih zadevah? 

  Kakšno šolo mora končati, kdor hoče vstopiti v samostan? 

  Kdaj in kje so nastali cistercijani in kdo je njihov ustanovitelj? 

  Ali je tudi pri vas zaznati duha ustanoviteljev, duha uporništva zoper vse povprečno in pomehkuženo? 

  Kdo je bil sveti Benedikt? Mar ni njegovo Pravilo zastarelo? O čem pravzaprav govori? 

  Zakaj je za vas tako pomemben sveti Bernard? 

  Kdaj so prišli cistercijani v Stično in kako je nastal stiški samostan? 

  Najlepša hvala za vaše odgovore. Povejte nam za konec še kakšno misel za na pot skozi življenje. 

Zakaj se menihi odpovedujete zakonu in družini, saj je spolnost globoko zakoreninjena v človeku?
Naš korak v samostan lahko doume le tisti, ki je globoko veren. Duhovni poklic je Jezusov dar. Brez posebnega Božjega delovanja na dnu človeškega srca se ni mogoče z vsem srcem odločiti za Jezusa in za njegov način življenja.
Spolna ljubezen ni najvišja oblika ljubezni. Telesni spolni ljubezni se odpovedujemo iz višjih razlogov: zaradi popolnejše ljubezni do Boga in do vseh ljudi, zlasti do tistih, ki so najbolj potrebni naše pomoči. Kadar je naša ljubezen najbolj nesebična, kadar ne iščemo svoje sreče, ampak srečo bližnjega, takrat smo tudi sami najbolj srečni.
Tisti, ki se poročijo, imajo morda po dva ali tri otroke. Zavzemati se morajo predvsem zanje. Duhovnik in redovnik, ki nimata svoje družine, lahko bolj nemoteno svoje življenje in svoje moči posvetita tisočem otrok. Ker nista navezana na ženo, lahko bolj nesebično služita mnogim ubogim in pomoči potrebnim ter ljubita vse ljudi z enako ljubeznijo.

V čem vidite smisel svojega nenavadnega življenja?
Smisel našega življenja je rast v ljubezni do Boga in do vsakega človeka. Apostol Janez je zapisal: "Bog je ljubezen" (1 Jn 4,16). Čim bolj rastemo v ljubezni, tem bolj smo podobni Bogu, tem bolj smo drugi Kristus.
V samostanskem življenju hodimo za Jezusom na drugačen način kakor tisti, ki živite med svetom. Iz ljubezni do Jezusa posnemamo njegovo devištvo, uboštvo in pokorščino. Hodimo za deviškim, ubogim in do smrti na križu pokornim Kristusom.
Iz svojega življenja hočemo napraviti nekaj lepega za Boga in za ljudi, tudi za vas. Drugi vatikanski koncil je glavno dolžnost menihov takole predstavil: "Glavna dolžnost menihov je, da med samostanskimi zidovi ponižno in plemenito služijo Božjemu veličastvu" (R 9).
Menihi želimo, da se za ljubezen do Boga in do bližnjega odločijo vsi ljudje, tudi vi. V ta namen molimo in delamo. Molitev postavljamo na prvo mesto, a največ časa posvečamo različnim dejavnostim. Kljub svojim napakam in omejenostim si prizadevamo, da bi živeli po Jezusovem evangeliju, v medsebojni edinosti, kakor so živeli Jezusovi učenci v Jeruzalemu po prihodu Svetega Duha.

Kakšen pomen ima samostan za kulturo in umetnost? Benediktinski in cistercijanski samostani so bili in so še danes žarišča duhovnosti in krščanske kulture. Skozi vso svojo zgodovino je bil naš samostan ne samo versko, ampak tudi kulturno in umetniško žarišče. Stiški opati so naročali stavbarska, slikarska in kiparska dela za samostan in za svoje številne župnijske in podružnične cerkve pri najboljših umetnikih. Slikarja Janez Ljubljanski v 15. stoletju in Fortunat Bergant v 18. stoletju sta bila s svojim umetniškim delovanjem tesno povezana s stiškim samostanom. Že v 12. stoletju so v njem nastali znameniti latinski rokopisi z bogatimi začetnimi erkami (inicialkami) in drobnim okrasjem. Tu je zagledala luč sveta najstarejša in najobsežnejša zbirka latinskih rokopisov pri nas.
V 15. stoletju je v samostanu nastal znameniti Stiški rokopis, ki v slovenskem jeziku obsega molitev pred pridigo, molitev Pozdravljena, Kraljica, dva obrazca splošne spovedi, nekaj latinsko-slovenskih izrazov in začetek velikonočne pesmi Naš Gospud je od smrti vstal.
V samostanu je bila v sklopu bogoslovne šole za vzgojo duhovnikov tudi glasbena šola, v kateri je verjetno dobil prvo glasbeno izobrazbo naš znameniti skladatelj Jakob Gallus-Petelin (1550-1591).
Kakor nekoč je tudi danes vse naše poslanstvo povezano s prvenstvenim verskim poslanstvom. Vendar zato ni nič manj kulturno. Bog je tudi Lepota in Harmonija. Ohranjamo in obnavljamo lepote, ki so se v teku devetih stoletij nabrale v našem samostanu. Slovenski verski muzej v naših prostorih je odsev slovenske verske kulture skozi stoletja. Samostan in Slovenski verski muzej si vsako leto ogleda nekaj deset tisočev obiskovalcev.
V samostanu so vedno imeli svoje mesto menihi umetniki. Samostanska tihota in zbranost ter osebna povezanost z Bogom, tem največjim Umetnikom, jim nudijo odlično okolje za umetniško ustvarjanje. V našem samostanu je kot menih deloval zdaj že pokojni akademski slikar pater Gabrijel Humek, katerega slike ste si ogledali v muzejskih prostorih. Njegov slikarski atelje še vedno čaka na naslednika.

Kakšne so bile druge vaše dejavnosti nekoč in kakšne so danes?
Že od nekdaj so bili menihi, zlasti samostanski bratje, učitelji naprednega kmetijstva in sploh gospodarstva. Trebili so gozdove, izsuševali močvirja in s tem pridobivali rodovitno zemljo. Uvedli so železni plug in zboljšali drugo poljedelsko orodje ter udomačili nove sadeže in žitne vrste. Delali so ceste in mostove ter pospeševali trgovino. Popotnikom in romarjem so nudili varno zavetišče in gostišče. Ukvarjali so se tudi z zdravilstvom. Daleč naokrog je bila znana samostanska lekarna. Danes to izročilo nadaljuje naše podjetje SITIK.
Naš red naglaša ročno in umsko delo. Oboje je služba Bogu in ljudem in odlična vaja v prizadevanju za krščansko popolnost, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do vsakega človeka. Sveti Benedikt pravi, da so člani redovne skupnosti šele tedaj pravi menihi, če žive od dela svojih rok.
Naše sedanje dejavnosti so zelo različne. Že vzdrževanje samostana, tega prvovrstnega kulturnozgodovinskega spomenika, katerega strehe merijo kar dva hektarja površine, zahteva veliko časa in moči. Na skrbi imamo Slovenski verski muzej, Dom duhovnih vaj, podjetje SITIK za proizvodnjo čajev, jabolčnega kisa in drugih naravnih zdravilnih pripomočkov. Ukvarjamo se z dušnim pastirstvom na domači župniji, pišemo in izdajamo knjige duhovne vsebine, ukvarjamo se s teološko znanostjo, zlasti s teologijo srca, delamo na vrtu, v sadovnjaku, pri čebelah, pečemo hostije itd.
V našem Domu duhovnih vaj se teden za tednom zbirajo skupine, ki si prizadevajo za duhovno poglobitev. V zadnjih desetletjih so bili v samostanu že številni simpoziji, večkrat tudi mednarodni.

Kakšen smisel ima vaša molitev? Mar ni škoda časa zanjo?
Vseh naštetih dejavnosti v samostanu ne bi bilo, če ne bi bilo prej naše molitve. Ako ne bi molili že takrat, ko smo živeli še zunaj samostana kakor danes vi, bi nas ne bilo v samostanu. Če bi v samostanu ne molili, bi se hitro vrnili nazaj v svet.
V samostan smo prišli zaradi Boga. On je naše središče, zato moramo biti z njim zavestno povezani. To se dogaja po molitvi. Mar ne bi bilo zelo čudno, če bi se fant, ki pravi, da ima kako dekle rad, za to dekle prav nič ne zmenil, je ne obiskoval, se z njo ne pogovarjal?
Ker Boga ljubimo, se z njim pogosto pogovarjamo. Molitev je pogovor z Bogom, je izraz naše ljubezni do Boga, je govorica ljubezni. Pa ne samo do Boga, ampak tudi do ljudi. Z molitvijo kličemo Božji blagoslov na vse ljudi, tudi na vas, tudi na tiste, ki se za molitev ne zmenijo. Prav zato, ker ljudje danes manj in slabše molijo, bi bilo treba veliko mladih fantov in deklet, ki bi se odločili za vstop v samostane, da bi v njih molili za vse človeštvo, predvsem za tiste, ki nič ne molijo.
Danes je v svetu mnogo nezaposlenih. Po samostanih takšnih ljudi ni. Povsod bi potrebovali novih mladih moči za skupno molitev in za različne dejavnosti. Računamo na velikodušnost mladih.

Kakšna je vaša molitev in koliko časa vsak dan porabite zanjo?
Srce vsakega dne je za nas skupno molitveno bogoslužje z mašno daritvijo. To je liturgična, od Cerkve določena molitev, ki je najvažnejša prvina meništva. Z njo se Cerkev skupaj s Kristusom, ki je glava Cerkve, obrača na nebeškega Očeta. Glavna vsebina molitvenega bogoslužja so svetopisemski psalmi in berila.
Molitev je človekova najodličnejša in najpotrebnejša dejavnost. Iz potrebe človeka po njej je prišlo do ustanovitve kontemplativnih redov, h katerim spadamo tudi mi, čeprav kontemplacijo skušamo združevati z zunanjim delovanjem. Bog je dovolj velik, da mu v popolni predanosti vse življenje služimo in ga s svojo molitvijo in vsemi drugimi dejavnostmi nesebično slavimo v imenu vsega človeštva. Za vse ljudi molimo in s pokoro zadoščujemo za svoje in za njihove grehe. Samostan kot hiša molitve želi biti šola molitve za tiste, ki se nam hočejo za nekaj časa pridružiti. To lahko storijo predvsem v našem Domu duhovnih vaj.
Bogu posvetimo največ časa zgodaj zjutraj, saj je čas za našo jutranjo molitev od pete do sedme ure. Tedaj opravimo skupno uro bogoslužnega branja in hvalnice, vsak zase meditacijo in skupno mašno daritev. Skupno molitveno bogoslužje imamo tudi pred kosilom in po kosilu ter zvečer. Pred večerjo molimo skupaj kot družina rožni venec. Vsak zase bere Sveto pismo in druge duhovne knjige ter moli v svoji sobi ali v samostanski kapeli. Tudi med kosilom in večerjo običajno nekdo na glas bere Sveto pismo in druge knjige duhovne vsebine. Tako približno pet ur dnevno posvetimo molitvi. Poleg tega si moramo tudi med delom prizadevati za zbranost in molitev. Moli tudi tisti, ki z ljubeznijo misli na Boga. Besede pri tem niso potrebne. Tako lahko ves dan postane molitev, ki človeka napolnjuje s posebnim mirom in srečo. Bog namreč ni samo Ljubezen in Lepota, ampak je tudi Sreča.

Kako je v vašem redu s češčenjem Matere Božje?
Skušamo živeti v povezanosti z Devico Marijo, da bi nas ona, ki je Jezusova mati, privedla do tesnejše povezanosti z Jezusom. Že sveti Bernard in prvi cistercijani so bili vneti Marijini častilci. Vse cistercijanske cerkve so posvečene Materi Božji, večinoma Vnebovzeti, stiška bazilika pa je posvečena Žalostni Materi Božji. Ves cistercijanski red je posvečen Vnebovzeti. Slovesno praznujemo Marijine praznike, Marije se pogosto spominjamo pri molitvenem bogoslužju.

Na vratih smo videli napis "Klavzura". Tja ne sme stopiti ženska noga. Mar ni to zapostavljanje žensk?
Beseda "klavzura" pride od latinske besede claudere = zapreti. Klavzura je del samostana, ki je zaprt za zunanje ljudi in določen samo za stanovalce samostana. Tu imamo svoje sobe, knjižnico, kapelo in čitalnico.
V prostorih v klavzuri skušamo ohranjati tihoto in zbranost, kar nas spodbuja k molitvi in premišljevanju. Tako smo z življenjem v klavzuri današnjemu nemirnemu svetu na duhovni način bolj blizu, saj zanj molimo in se žrtvujemo. Pomagati mu ne moremo tako, da se z njim v vsem izenačimo, tudi v slabem, ampak s tem, da smo drugačni od njega. Le tako ga bomo lahko duhovno dvigali in reševali.
V klavzurne prostore redno nimajo dostopa niti ženske niti moški. Da ženske težje dobijo dovoljenje za vstop v moško klavzuro kakor moški, je razumljivo, ker živimo v celibatu. Tako ne dajemo povoda za očitke, da se ga ne držimo. Nikakor ne gre za zapostavljanje žensk. S predstojnikovim dovoljenjem, če so važni razlogi, tudi ženska lahko gre v klavzuro, npr. zdravnica ali bolniška sestra k bolniku.

Ali imate kaj prostega časa, dovolj spanja, letni dopust?
Nekaj prostega časa imamo po kosilu in večerji. Ob nedeljah popoldne je možnost za daljši sprehod. Kdor več umsko dela, gre lahko na sprehod tudi med tednom. Vsako leto imamo štirinajst dni dopusta. Tudi spanja je dovolj. Od pol desete ure zvečer do pol petih zjutraj je čas za nočni počitek. Če kdo potrebuje več počitka, se dogovori s predstojnikom.

Mar ni za vas ubijajoče, ker se morate vsak dan ravnati po enakem dnevnem redu?
Skupno življenje brez dnevnega reda sploh ni mogoče. Red, če je dovolj prožen, človeka ne ubija, ampak ga drži pokonci. Kako naj skupno molimo v cerkvi ali samostanski kapeli, če ne pridemo vsi hkrati k molitvi? Kako bi bilo, če bi hodili h kosilu, kadar bi se komu zljubilo? Medsebojno menjavanje molitve in dela blagodejno vpliva na človeka.
Poleg tega sta tudi molitev in delo vsak dan nekoliko drugačna. Pri nas je velika pestrost in prilagodljivost. Ako ne bi bilo tako, bi se cistercijanski red ne ohranil skozi devetsto let. V nekem smislu smo veja benediktinskega reda, saj imamo za osnovo isto Pravilo svetega Benedikta, kakor ga imajo benediktinci. Oni pa so stari že skoraj tisoč petsto let. Kaj vse je že v tem času zaživelo in propadlo! Mi pa kljub temu, da se je zmanjšalo število članov po samostanih, vztrajamo in bomo vztrajali še naprej. Upamo, da se nam bodo pridružili mlajši člani. Tako bomo še z večjim pogumom zaživeli v tretjem tisočletju.

Kakšno pot mora prehoditi, kdor vstopi v vaš samostan?
Kdor bi rad postal član naše skupnosti, mora biti psihično in fizično zdrav in uravnovešen. Biti mora človek molitve in dela. Kdor nerad moli in je prijatelj lenobe, pri nas ne bo mogel dolgo vztrajati. Kandidat mora biti dovolj prilagodljiv, da se lahko navadi na naš red. Sposoben mora biti za življenje v skupnosti. Sprejeti mora nase vse obveznosti, ki jih nalagajo redovniške zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine. Vse to zahteva resno osebno prizadevanje in zatekanje k Bogu za pomoč. Ob strani mu stoji naša Mati Marija.
Kdor vstopi, je nekaj časa kandidat. Belo redovniško obleko dobi s posebnim obredom, s katerim začne enoletni noviciat. To je čas intenzivnega uvajanja v meniško življenje. Novinec veliko moli, obiskuje poseben vsakodnevni samostanski pouk, premišljuje o svojem poklicu in se v njem utrjuje. V letu noviciata je čas, da se odloči, ali bo ostal v samostanu ali bo odšel iz njega. Če spozna, da ni za samostansko življenje, lahko svoboden odide. Če se odloči, da bo vztrajal, po končanem noviciatu samostanska skupnost glasuje, ali ga sprejme za meniha. Ako je večina glasov pozitivnih, naredi novinec redovne zaobljube za tri leta. Potem jih lahko obnavlja. Najpozneje po devetih letih življenja v začasnih zaobljubah mora narediti večne za vse življenje ali pa oditi iz samostana.
V tem času vsestranskega oblikovanja lahko mlad fant doživlja različne krize. Postati mora realist in vedno znova začenjati reformo pri sebi, ne pri drugih. Pozoren mora biti na svoje napake, ne na napake svojih sobratov. Prižigati mora luč, ne preklinjati temo. Iti mora iz sebe po poti ljubezni do Boga in do bližnjega. Tako bo premagal vse težave in postal v sebi vedno bolj zrel, vedno bolj hrast, ki kljubuje vsem viharjem, vedno manj trst, ki ga zamaje vsaka sapica.

Ali imate v samostanu vsi enake pravice in možnosti pri odločanju o skupnih zadevah?
Kar zadeva pravic, lahko rečemo, da smo vsi enakopravni. Seveda je treba upoštevati, da so eni duhovniki, ki jim rečemo patri, drugi so redovni bratje. Tisti, ki so duhovniki, v sebi združujejo dva poklica in s tem dva darova (karizmi) Svetega Duha: redovniškega in duhovniškega. Redovni bratje nimajo mašniškega posvečenja, imajo pa redovniški poklic. Samo po sebi se razume, da samo patri lahko mašujejo, spovedujejo in delijo sveto maziljenje.
Po zaobljubah treh evangeljskih svetov smo vsi posvečeni Bogu in v službi Cerkve. Polnopravni člani samostanske družine postanemo z večnimi zaobljubami za vse življenje. Seveda nimamo v skupnosti vsi enakih nalog, saj imajo tudi v našem telesu različni udje različne naloge. Vsi, ki imamo večne zaobljube, smo člani samostanskega kapitlja, ki je najvišja oblast v samostanu.
Predstojnik samostanske skupnosti se imenuje opat, kar pomeni oče. Za reševanje važnih skupnih zadev opat skliče samostanski kapitelj, na katerem ima vsak pravico povedati svoje mnenje. Odločitve se sprejemajo z glasovanjem vseh članov z večnimi zaobljubami. Manj pomembne zadeve rešuje opat s svojim svetom, marsikaj pa tudi sam.
Pri upravljanju samostana opatu pomaga prior, ki je njegov namestnik. Za gospodarske zadeve skrbi ekonom ali oskrbnik, za vzgojo kandidatov, novincev in članov z navadnimi zaobljubami pa magister.

Kakšno šolo mora končati, kdor hoče vstopiti v samostan?
Kdor hoče postati pater, torej duhovnik, naj bi po možnosti pred vstopom končal srednjo šolo. Teološko fakulteto bo obiskoval že kot menih. Dobro pa je, da je že prej povezan s samostanom, da se tako uvaja v samostansko življenje. To se lahko dogaja z občasnimi obiski za nekaj dni.
Tisti, ki so se odločili za samostanske brate, naj imajo vsaj končano osemletko. Dobro je, če so se izučili kakšnega poklica. Seveda lahko tudi človek s fakultetno izobrazbo postane samostanski brat. Redovniški poklic je brez ozira na duhovništvo vrednota, za katero je vredno žrtvovati svoje življenje.

Kdaj in kje so nastali cistercijani in kdo je njihov ustanovitelj?
Cistercijani, ki jim zaradi bele vrhnje liturgične obleke ljudje rečejo tudi beli menihi, so nastali leta 1098 v Burgundiji v Franciji, v kraju Cîteaux (izg. Sitó), latinsko Cistercium. Po tem kraju in prvem samostanu so dobili svoje ime cistercijani. Ljudje običajno mislijo, da je ustanovitelj cistercijanov sveti Bernard. Toda on je vstopil v Cîteaux skupaj s tridesetimi sorodniki in prijatelji štirinajst ali petnajst let po ustanovitvi tega samostana. Prav zato, ker se je z vstopom njegove skupine začel silen razmah novega cistercijanskega reda, ga v nekem smislu lahko štejemo med ustanovitelje cistercijanov. Do njegove smrti leta 1153 je bilo po vsej Evropi že 343 močnih opatij, med njimi tudi Stična.
Prvi ustanovitelji so bili trije svetniki: Robert, Alberik in Štefan Harding. To so bili menihi benediktinskega samostana Molesme (izg. Molém), ki so s skupino somišljenikov nastopili zoper mlačno in površno izpolnjevanje Pravila svetega Benedikta. V tem samostanu so jih imeli za nezadovoljneže in upornike. Ker v Molesmu, katerega člani so bili, niso mogli doseči reforme, so odšli v Cîteaux ustanavljat nov samostan. To je bil pravi način reforme: začeli so pri sebi, premagali so vse težave in vztrajali so do konca. S svojim življenjem so pokazali, kako je treba živeti po Pravilu svetega Benedikta. Niso hoteli ustanoviti nove redovne skupnosti, a dejansko je z novim načinom življenja v Cerkvi nastal nov red, cistercijanski red.

Ali je tudi pri vas zaznati duha ustanoviteljev, duha uporništva zoper vse povprečno in pomehkuženo?
Hočemo biti uporniki zoper današnje zlorabe v svetu. Ker je svet pretirano usmerjen na potrošništvo in raznovrstno uživanje, želimo s svojim življenjem poudariti, da so duhovne vrednote nad materialnimi, večne nad minljivimi, Bog nad vsem ustvarjenim. Ker ljudje danes manj molijo, poudarjamo molitev in molimo tudi za tiste in v imenu tistih, ki ne molijo. Sredi današnjega sveta, ki se za Boga malo briga, pričamo, da je on najvišja vrednota.
Tak smisel ima tudi naše življenje po zaobljubah čistosti, uboštva in pokorščine. Z življenjem v neporočenosti in čistosti protestiramo zoper mnoge današnje zlorabe na področju spolnosti; z življenjem v posvečenem uboštvu naglašamo, da človek ne sme biti nepravilno navezan na materialne dobrine; z življenjem v pokorščini hočemo poudariti, da prizadevanje za neodvisnost od vseh moralnih načel in zametavanje vsake avtoritete človeštvu ne more prinesti rešitve. Upoštevanje duha treh zaobljub je za vse človeštvo, ne samo za menihe, nujno potrebno, če hoče, da bo v tretjem tisočletju sploh preživelo in bo srečno.

Kdo je bil sveti Benedikt? Mar ni njegovo Pravilo zastarelo? O čem pravzaprav govori?
Sv. Benedikt iz Nursije je oče zahodnega meništva in prvi zavetnik Evrope. Rodil se je okrog leta 480 v umbrijskem mestu Nursija, Norcia (izg. Norea) v Italiji. Okrog leta 529 je ustanovil prvi benediktinski samostan na Monte Cassinu, ki je postal matični samostan za vse poznejše benediktinske samostane. V tem samostanu je napisal svoje slavno Pravilo. Umrl je leta 547.
Cistercijani imamo za osnovo svojega življenja njegovo Pravilo, ki se zelo naslanja na Sveto pismo in ga obrača na samostanski način življenja. Najvišje pravilo našega življenja je hoja za Kristusom, kakor jo uči evangelij. Res je, da nekaterih določil v Benediktovem Pravilu več ne upoštevamo, ker so odsev takratnega časa, npr. način kaznovanja za prestopke. Zato imamo kot dopolnilo Pravilu konstitucije, ki so narejene po 2. vatikanskem cerkvenem zboru in upoštevajo koncilske in pokoncilske odloke.
Pravilo ureja notranje življenje v samostanu, ki je življenje v duhovni družini, katere predstojnik je opat. Govori o pomenu in razdelitvi molitvenega bogoslužja, o duhovnem branju, o pokorščini in ponižnosti, o vsakdanjem ročnem delu, hrani in pijači, o pripomočkih za dobra dela, o sprejemanju kandidatov in o novincih ter njihovi vzgoji, o starih in bolnih bratih, o samostanskih gostih, o posameznih službah v samostanu, o volitvi in nalogah opata ipd.

Zakaj je za vas tako pomemben sveti Bernard?
Sveti Bernard iz Clairvauxa je največji cistercijanski svetnik. Rodil se je leta 1090 na gradu Fontaines (izg. Fontén) pri Dijonu v Franciji. Leta 1112 ali 1113 je skupaj s tridesetimi sorodniki in prijatelji vstopil v takrat še edini cistercijanski samostan Cîteaux. Že leta 1115 je kot opat s skupino menihov ustanovil nov samostan Clairvaux (izg. Klervó). Postal je znamenit pridigar in duhovni pisatelj. Kot izrazita karizmatična osebnost je z velikim uspehom posegal v cerkveno in družbeno življenje tedanjega časa, ker so ga mnogi prosili za posredovanje. Med seboj je spravil sprte kneze in vladarje ter različna mesta. V Cerkvi so bile takrat zelo težke razmere, saj je pravemu papežu nasprotoval protipapež s svojimi privrženci. S svojo karizmatično zgovornostjo je Bernard dosegel, da je protipapež odstopil in je v Cerkvi zopet prišlo do edinosti in miru. Z ognjevitimi govori je širil češčenje Božje Matere Marije. Imel je na svojo dobo celo večji vpliv kakor cesar in papež. Zato 12. stoletje po njem upravičeno imenujemo Bernardovo stoletje. Cerkev ga je kmalu razglasila za svetnika in pozneje zaradi njegovih izredno pomembnih spisov za cerkvenega učitelja.

Kdaj so prišli cistercijani v Stično in kako je nastal stiški samostan?
Prvi menihi so prišli v Stično iz francoskega Morimonda že leta 1132 skupaj s stavbenikom Mihaelom, ki je bil arhitekt in graditelj novega samostana v Stični. Stanovali so v župnišču v Šentvidu pri Stični in nadzirali gradnjo samostana. Prvim menihom se je leta 1135 pridružila skupina menihov iz Reina pri Gradcu, ki je bil ustanovljen nekaj let pred Stično. Stiški samostan je bil leta 1135 že toliko dograjen, da se je v njem lahko začelo redno meniško življenje. Ustanovno listino za samostan je kot zadnje pravno dejanje leta 1136 izdal oglejski patriarh Peregrin. On je ustanovitelj samostana. Beli menihi so prišli v Stično na njegovo pobudo. Leta 1156 je posvetil samostansko cerkev.

Najlepša hvala za vaše odgovore. Povejte nam za konec še kakšno misel za na pot skozi življenje.
Današnji človek bi bil rad čimbolj svoboden. Najbolj svobodni boste, če se boste rešili vsake zasužnjenosti slabemu in boste naredili v svojem življenju veliko dobrega. Mladost je najbolj ugoden čas za rast v dobroti in nesebični ljubezni. Samo enkrat živite; naj bo vaše življenje bogato, polno dobrih del. Do konca razvijte svoje talente. Če boste osrečevali druge, boste tudi sami najbolj srečni.

Besedilo: p. dr. Anton Nadrah