Cistercijanska opatija Stična - Zgodovina cistercijanskega reda

povezave

  Nastanek cistercijanskega reda
  Cistercijanski ideali in program
  Od reformiranega samostana do redovne zveze
  Čas nazadovanja in propadanja
  Cistercijani v 19. in 20. stoletju

edovništvo, ki je nastalo v Egiptu, Siriji in Palestini, se je hitro razširilo na zahod. Nanj je odločilno vplival sv. Benedikt s Pravilom, ki ga je napisal v začetku 6. stoletja na Monte Cassinu. Njegovo Pravilo je ustrezalo načelu "ora et labora" (moli in delaj).
   Benediktinski red je ustanavljal samostane v vseh delih Evrope. Pridobil si je velike zasluge z vzgojo in poglabljanjem vere, z gojenjem umetnosti in znanosti ter z razvojem obrti in poljedelstva. Benediktinski samostani so bili središča krščanske kulture srednjega veka.
   Toda v 9. stoletju je začelo meništvo propadati. Menihi so opuščali nekdanjo strogost redovnega življenja, na kar so odločilno vplivali bogastvo in politični zapleti. Potrebna je bila vrnitev k prvotnim idealom uboštva in odpovedi, molitve in ročnega dela.
   Središče gibanja za meniško prenovo je bila opatija Cluny v Burgundiji. Njej se je pridružilo na stotine meniških skupnosti. Podredile so se Clunyju in spet dosledno upoštevale prvotno Pravilo. Veliki opat v Clunyju je postal predstojnik clunyjske samostanske zveze.
   Zaradi dolgotrajnega in razkošnega bogoslužja je benediktinskim menihom ostalo komaj kaj časa za delo. Z naraščanjem clunyjske samostanske zveze se je povečalo samostansko bogastvo in kmalu je v njej spet prevladal duh politike.
   Tudi samostan Molesme, ki je pripadal clunyjski redovni zvezi, se je razvijal v tej smeri. Njegov opat Robert, prior Alberik in angleški menih Štefan Harding so se zavzemali za dosledno upoštevanje redovnih pravil, a večina menihov je njihove zahteve odklonila.
   Vsi trije so leta 1098 skupaj z 20 menihi zapustili opatijo in na nekem samotnem kraju v Burgundiji ustanovili reformirani samostan Cîteaux, zibelko cistercijanskega reda. Ko pa se je opat Robert moral vrniti v Molesme, je nastala kriza. Pod opatom Alberikom je ostalo le še osem bratov.
   Po Alberikovi smrti je bil izvoljen za opata Štefan Harding. Ta je napisal "Listino ljubezni" (Charta caritatis), ki je temeljila na Benediktovem Pravilu, vsebovala pa je še druga načela, pomembna za razvoj novega reda. Postala je temeljna listina cistercijanov.

Benediktinska samostanska cerkev v Clunyju, ki so jo začeli zidati leta 1088, je bila najmogočnejša in najbogatejša romanska arhitektura v Evropi (po litografiji E. Sagota iz začetka 19. stoletja)

amostane so gradili v odročnih dolinah, čim dlje od sveta, da bi tako uresničili ločenost od sveta. Njihova poslopja so bila trdna in uporabna, a brez slehernega okrasja. Hoteli so se odpovedati vsemu, kar bi jih lahko odvračalo od usmerjenosti k Bogu.
   Po načelu povezanosti z maternim samostanomje bila vsaka opatija samostojna, vendar hkrati povezana z drugimi. Z vizitacijami v hčerinskih samostanih so opatje skrbeli za spoštovanje pravil. O pomembnih zadevah so skupno odločali na letnem generalnem kapitlju v Cîteauxu.
   Dosledna zapoved uboštva je dovoljevala le rastlinsko hrano in ribe ter kute iz grobih volnenih ali lanenih vlaken. S tem je bil usklajen tudi značaj liturgičnih molitev in pomen ročnega dela. Skupnost naj bi proizvajala in imela le toliko, kolikor je bilo potrebno za preživljanje.
   Meniško življenje je bilo točno določeno, dnevni red pa razdeljen na enake dele molitve, dela in počitka. Ob drugi uri ponoči in sedemkrat čez dan so se zbrali menihi pri korni molitvi v Božji hiši. Vrhunec liturgičnega življenja je bila dnevna konventna maša.
   V kapiteljski dvorani so vsak dan prebrali poglavje iz redovnega Pravila in se spomnili pokojnih sobratov. V obednici so dvakrat dnevno zaužili topli obrok. Enkrat na dan so se smeli ogreti v edinem ogrevanem prostoru. Pred večerno molitvijo so imeli duhovno branje v križnem hodniku.
   Redovni statuti so ob delavnikih predpisovali pet do osemurno ročno delo. Kajti tudi delo naj bi vodilo menihe k Bogu: delo v pisalnicah, delavnicah, bolniških sobah ter na samostanskih vrtovih, na bližnjih poljih in v gospodarskih poslopjih.
   Da bi se samostani lahko zadovoljivo preskrbovali, so sprejemali medse tudi brate laike. Ti navadno niso znali ne brati ne pisati, zato tudi niso bili obvezani h korni molitvi. Veljali so za člane samostanske družine drugega reda. Živeli in delali so v posebnih samostanskih prostorih.
   Bratje konverzi so delali kot zidarji, klesarji in tesarji na gradbiščih, opravljali so pomožna dela na polju, v sadovnjakih in vinogradih kot tudi pri krčenju gozdov in kultiviranju tako pridobljene posesti. S svojim delom so bistveno pripomogli k hitremu razcvetu novega reda.

a nadaljnji razvoj cistercijanskega reda je odločilno vplival vstop mladega Bernarda, burgundskega plemiča z gradu Fontaines. Navdušila ga je strogost "belih menihov" in leta 1113 je skupaj s 30 prijatelji in sorodniki vstopil v samostan Cîteaux.
   Sv. Bernard je bil goreč pridigar in pomemben teološki pisec. Kmalu je postal duhovni vodja novega reda. Kot opat v Clairvauxu je bil goreč branilec vere, prenovitelj verskega in cerkvenega življenja svojega časa ter cenjen svetovalec svetne in duhovne gosposke.
   Bernardovo dosledno pojmovanje meništva, njegova sposobnost, da navduši poslušalce in njegova ljubezen do Boga so spodbudile prenekatere može, da so vstopili v red ter pospešili ustanavljanje novih samostanov. Samostan Clairvaux je imel pri tem pomembne zasluge.
   Že dvajset let po smrti je papež Aleksander III. Bernarda razglasil za svetnika. Papež Pij VIII. mu je dal leta 1830 častni naslov "cerkveni učitelj". Sv. Bernard velja za največjega mistika srednjega veka. Njegov duh in njegov nauk sta oblikovala cistercijanski red do današnjih dni.
   Cîteaux in prvi štirje samostani, ki so izšli iz njega - La Ferté (1113), Pontigny (1114), Clairvaux (1115) in Morimond (1115) - so v nekaj desetletjih ustvarili mogočno meniško gibanje, ki je konec srednjega veka naraslo na 742 moških in 761 ženskih samostanov, skoraj polovico v nemško-slovanskem kulturnem prostoru.
   Leta 1127 je Morimond ustanovil opatijo Ebrach. To je bila prva samostanska naselbina desno od Rena. Ebrach je bistveno prispeval k širitvi reda na vzhod. Leta 1129 je ustanovil opatijo Rein na Štajerskem, potem pa še tri na Frankovskem in po eno na Bavarskem, Češkem in Nizozemskem.
    Ti samostani so v iztekajočem se srednjem veku obudili še 17 novih samostanov. Z vsemi podložnimi samostani je Ebrachovo nasledstvo štelo v celoti 27 moških samostanov. Od njih so danes naseljeni še štirje, med njimi Stična. Materna opatija Stične je bil Rein. Avstrijski mejni grof Leopold je ustanovil opatijo Heiligenkreuz, iz katere je izšlo sedem novih samostanov. Na takrat pretežno slovenskem področju je Trois-Fontaines ustanovil samostan Monošter, Villers-Bettnach je na Koroškem ustanovil samostan Vetrinj, ta pa Kostanjevico na Dolenjskem.

Cistercijanski samostan Ebrach, jeklorez iz srede 19. stoletja.

  nadaljnjih stoletjih so se pokazali znaki propadanja: zanemarjanje redovnih pravil in nastanek notranjih sporov. Zaradi upada števila bratov konverzov in prehoda k denarnemu gospodarstvu samostani niso mogli več sami skrbeti za polja, ampak so zemljo dajali v zakup.
   Slabe letine, kužne bolezni, dolgotrajne vojne in pomanjkanje strogosti pri vodenju reda ter vpliv opatov, ki niso bili člani reda, so v 14. in 15. stoletju preprečili sprejem potrebnih reform. Številni samostani so zapadli v gospodarske in osebnostne težave, mnogi med njimi so propadli.
   Reformacija v 16. stoletju je imela težke posledice za meniško življenje in za Cerkev. Cele dežele so se ločile od Rime. Mnogi nemški samostani so sprejeli Lutrov nauk in propadli. V severni in zahodni Nemčiji je propadlo okrog 50 moških in 150 ženskih samostanov cistercijanskega reda.
   Mnogi nemški knezi so prestopili v novo vero le zaradi tega, da so si lažje prisvojili cerkveno in samostansko posest. Težke izgube so samostani utrpeli tudi v času kmečkih uporov in tridesetletne vojne. Hromili so jih visoki davki, mnogi so bili izropani ali celo požgani.
   Le na področjih, ki so ostala katoliška, so se redovne naselbine večinoma obdržale in ponovno vzcvetele v 17. in 18. stoletju. Obnovljena samozavest je našla svoj izraz v sijaju baročnega sloga. Prevladovati je začel zunanji blišč in nagnjenje k potratnemu življenju.
   Dohodki od kmetijstva, gozdarstva in trgovine s samostanskimi izdelki ter prejemki od zemlje v zakupu so zadoščali za tekoče potrebe, ne pa za odplačevanje izrednih dajatev in dolgov. Razsvetljenstvo je spremenilo pogled na meniško življenje, ki je za mnoge postalo problematično.
   Cesar Jožef II. je po letu 1782 v Avstriji razpustil 800 samostanov. Med žrtvami njegove "sekularizacije" je bilo tudi 12 cistercijanskih opatij, med njimi Vetrinj, Stična in Kostanjevica. Tudi francoska revolucija je povzročila zatrtje mnogih samostanov v Franciji in drugod.
   V južnonemškem prostoru je državni odlok iz leta 1803, v Prusiji pa dekret iz leta 1810, prenesel vsa samostanska posestva pod svetno oblast. S tem je bil izbrisan cistercijanski red v večjem delu Evrope. V Nemčiji in Švici je ostalo le 8 ženskih in v Avstriji 12 moških samostanov.

Cistercijanski samostan Mehrerau pri Bregenzu 1898.

eta 1859 se je 14 cistercijanskih samostanov s 576 menihi pod vodstvom opatije Heiligenkreuz združilo v avstro-ogrsko redovno provinco cistercijanov. Leta 1869 so v Rimu zbrani opati izvedli reorganizacijo reda. Izdali so nove konstitucije in postavili generalnega opata.
   Leta 1892 so se odcepili Trapisti, kar je pomenilo novo oslabitev reda. Kljub velikim težavam pa so se tudi druge opatije cistercijanov spet opomogle, na novo poselile nekatere razpuščene samostane in na nemško govorečem področju ustanovile 6 novih ženskih naselbin.
   Menihi samostana Wettingen so bili leta 1854 izgnani iz Švice. Naselili so se ob Bodenskem jezeru v samostanu Mehrerau. Novi samostan je rasel in se začel širiti. Kmalu je oživil novo opatijo Marienstatt v zahodni Nemčiji, Stično v Sloveniji, Hauterive v Švici ter priorat Birnau.
   Razpad donavske monarhije je privedel do oblikovanja novih cistercijanskih kongregacij češke, ogrske in poljske. Nemški cistercijanski menihi, ki so se po prvi svetovni vojni izselili iz Stične, so v Bronnbachu v južni Nemčiji ustanovili novo opatijo Stams, na južnem Tirolskem v Italiji pa novi priorat Mais.
   Cerkvi sovražna politika tretjega Reicha in druga svetovna vojna sta napravili veliko škode v vseh redovnih naselbinah. Večina samostanov je bila razpuščena in razlaščena, menihi pa pregnani. Samostani so utrpeli ne le izgubo materialnih dobrin, ampak tudi velik osip števila menihov.
   Po koncu vojne se je v vzhodni Evropi začelo hudo preganjanje Cerkve. Posebej radikalni so bili komunisti na Češkoslovaškem. Vse samostane so zaprli in razlastili, redovnike pa pregnali ali internirali. Le Stična in cistercijanski samostani na Poljskem so se ohranili.
   V Zahodni Evropi so samostani trpeli zaradi pomanjkanja poklicev. Nastale so le redke nove naselbine. V Avstriji sta bila ustanovljena nova ženska samostana Marienkron in Marienfeld. Heiligenkreuz je ustanovil v Nemčiji priorat Stiepel, Zwettl pa je skušal oživiti Aldersbach.
   Na Češkem, Madžarskem in v vzhodnem delu Nemčije stoji red pred velikim izzivom: ali bo lahko naselil in oživil vrnjena samostanska poslopja in našel nova področja dela, ki jim bodo zagotovila pogoje za obstoj.

Besedilo: g. Hubert Patzelt