eliko duhovno vrenje, ki je z bojem za prvenstvo med rimskim papežem in nemškim cesarjem, tako imenovanim bojem za investituro, in z začetkom križarskih vojn ob koncu 11. stoletja zajelo Zahodno Evropo, tudi njenemu meništvu ni prizaneslo. Prastari benediktinski red se je kljub že ponovnim reformam, ki so izhajale iz Clunyja, francoskega Rima, z množico svojih samostanov po vsej Evropi preveč odel v svetno bogastvo in moč ter se oddaljil od Regule ali Pravila svojega ustanovitelja sv. Benedikta in od osnovnega načela: Ora et labora, moli in delaj, in si ob molitvi sam služi vsakdanji kruh. Nekaj upornih menihov se je iz benediktinskega samostana Molesme v francoski Burgundiji umaknilo v samoto, da bi tam začeli novo, preprosto in skromno skupno življenje, kakor ga je bil pred šestimi stoletji začrtal sv. Benedikt, oče zahodnega meništva. Tako je v močvirni ravnini južno od Dijona nastal "novi samostan" Cîteaux, ki je dal tudi ime novemu redu cistercijanov. To se je zgodilo natančno pred 900 leti, 1098. Novi red se je tako hitro širil po vsej Evropi, da je ob smrti svojega največjega duha, sv. Bernarda, opata v Clairvauxu, leta 1153 štel že 343 redovnih hiš.
    Že dobrih trideset let po nastanku cistercijanskega reda je v zavetju dolenjskih gričev začela leta 1132 nastajati stiška opatija, najstarejši samostan na ožjem slovenskem ozemlju. Za njeno dejansko in pravno ustanovitev (1135/1136) je poskrbel oglejski patriarh Peregrin kot pristojni škof, čigar vpliv je segal vse do Burgundije, matične dežele cistercijanskega reda, od koder so prišli v Stično prvi menihi skupaj z njenim francoskim graditeljem Mihaelom. Mnogi plemiški dobrotniki so v naslednjih stoletjih samostan bogato obdarili, veliko škode pa so mu v vsakem pogledu povzročili turški vpadi, zlasti v drugi polovici 15. stoletja. V 17. stoletju je samostan doživel velik razcvet, 6. oktobra leta 1784 pa ga je avstrijski cesar Jožef II. razpustil. Z obnovo leta 1898 se je v njem spet začelo redno redovno življenje. Danes kljub manjšemu številu menihov Stična živi in se razvija v pomembno duhovno in kulturno žarišče.
    V dobrih 860 letih obstoja se je stiški samostan razvil v prostran in smotrno urejen stavbni organizem, obdan z obzidjem, ki so ga ojačili in s stolpi utrdili za obrambo proti Turkom ob koncu 15. stoletja. V tem stavbnem sestavu se je ohranilo vse do danes tudi najstarejše jedro samostana še iz časov njegovega nastajanja v 12. stoletju. Tako izhajajo še iz romanskega slogovnega obdobja redovna cerkev, križni hodnik in trakti okoli njega, poleg njih pa tudi zunanja ali vhodna kapela sv. Pavla in le v izkopanih temeljih ohranjena cerkev sv. Katarine tik zunaj obzidja na severni strani.

Model romanske Stične, ki ga je leta 1985 izdelal Hubert Patzelt

   Redovna cerkev, posvečena, kakor vse cistercijanske, Materi božji, na zunaj danes ne izdaja svoje 850-letne starosti, ker njen najpričevalnejši del, bazilikalno nadstropje, zakriva kasnejša dvokapna streha, s katero so cerkev pokrili po prvi baročni prezidavi na začetku 17. stoletja. Tedaj je ostalo nad baročnimi oboki na sedanjem podstrešju celotno svetlobno nadstropje romanske bazilike z dvojno vrsto visokih oken in z mnogimi dokazi, da je bila nekdaj vsa cerkev s tremi vzdolžnimi ladjami, s prečno ladjo in s križiščem vred pokrita z ravnimi lesenimi stropi. V barokizirani notranjščini ohranjata poleg tlorisa spomine na romaniko le še dve vrsti arkad s šestimi pari polkrožnih lokov, za sedmega pa je bila romanska cerkev ob barokizaciji v 17. stoletju na zahodni strani skrajšana. Če bi si pod tlakom pred velikim oltarjem ogledali romansko glavno apsido, na vzhodnem dvorišču izkopane temelje obeh stranskih in v "stari zakristiji" še izkopane temelje male apside na prečni ladji, pa seveda svetlobno nadstropje na podstrešju, bi si lahko v duhu rekonstruirali romansko cerkev. Ta je bila triladijska, ravno krita slopna bazilika s prečno ladjo in z dvema dolgima kapelama ob kornem kvadratu. Vsi trije oltarni prostori se v ravni črti končujejo s polkrožnimi apsidami, dve mali apsidi sta še na krakih prečne ladje. Tako zasnovana redovna cerkev se namreč ni podredila tim. bernardinskemu tlorisu in burgundski obočni arhitekturi tipa Fontenay, temveč je ponovila arhaično benediktinsko zasnovo druge clunyjske cerkve, tim. Cluny II iz 10. stoletja. Z njo je danes Stična v vsej Evropi edinstvena "necistercijanska" cistercijanska cerkev. Posvečena je bila 8. julija 1156. Njen graditelj je v neki listini s konca 12. stoletja imenovani "cementarius" Mihael, Francoz po rodu.
    Tej romanski stavbi so poskušali v zgodnjem baroku, v času opata Jakoba Reinprechta (1603-1626), z obokanjem in z novo preobleko dati značaj baročne stavbe. To se jim je le delno posrečilo, saj je prostorsko neenotna triladijska romanska zasnova s slopi in s polkrožnimi arkadami za vtis cerkvenega prostora še danes odločilna. Baročna arhitekturna dekoracija z ornamentalnim štukom, vrsta deželnih grbov na oboku pod pevsko emporo ter škofijskih in redovnih grbov po obokih stranskih ladij pa tudi velik, dekorativno učinkovit grb prenovitelja stiške bazilike, opata Jakoba, skupaj s stenskimi slikarijami iz 17. stoletja v kupoli in pod oboki v srednji ladji obiskovalca ne morejo prepričati, da je cerkev baročnega izvora.
    Poleg nekaterih nagrobnikov, med katerimi je najlepši iz rdečega kamna izdelani epitaf opata Jakoba, je tudi vsa sedanja oprema cerkve baročna. Ne več sicer iz časa prve barokizacije na začetku 17. stoletja - od takrat se je ohranil le Marijin kip v glavnem oltarju - pač pa iz poznega baroka, le kakšno desetletje pred usodnim razpustom samostana. V ta čas sodijo poleg glavnega tudi vsi številni stranski oltarji, ki sicer ne dosegajo kakšne vrhunske evropske kvalitete, so pa dobro uglašeni v celoto, kakor sta tudi orgelska omara in prižnica. Zato pa je treba posebej opozoriti na 14 postaj križevega pota, ki ga je leta 1766 naslikal kranjski slikar Fortunat Bergant, in pomeni v rezljanih okvirjih iz istega časa danes največjo likovno umetnino v stiški cerkvi.

Notranjščina stiške bazilike danes.

   Južno od cerkve leži križni hodnik. Tudi to dejavno središče samostana ohranja z okvirnimi zidovi še romansko zasnovo. Na ta čas spominjajo zdaj zazidani polkrožni vhodi v nekdanje skupne prostore, dostopne iz križnega hodnika. Iz prve dobe sta tudi dve dvojni romanski okni, ki sta nekoč povezovali križni hodnik s kapiteljsko dvorano v vzhodnem traktu. Prevladujoči slogovni značaj križnega hodnika pa je danes zgodnjegotski, saj so ga, poprej lesenega ter z vidnimi ostrešji pultnih streh, okrog leta 1260 pozidali in ga obokali z rebrastimi križnimi oboki. Na njihovih sklepnikih se je, zaradi redovne strogosti do likovnih umetnin, le v malo širšem hodniku ob cerkvi zbralo nekaj figuralnega okrasja, tako na sklepnikih trpeči Kristus, Jagnje Božje in glava Kristusa. V zahodnem krilu ob bratovskem traktu pa presenečajo obiskovalca veliki moški in ženski obrazi, s katerimi so samo tu okrašene sicer povsod drugod preproste in stroge geometrične konzole. Pozornost pritegujejo v križnem hodniku tudi obočne slikarije, ki vsebujejo poleg motivov iz stare zaveze, kakor so očaki, preroki pa Jonova ali Samsonova zgodba, tudi razne upodobitve iz miselnega in čustvenega sveta srednjeveškega človeka. Tako so te slikarije, ki so nastale še pred sredino 14. stoletja, kar nekakšna slikana enciklopedija tistega časa. Odlično so se ohranile denimo personifikacije štirih poglavitnih vetrov pa alegorije štirih kreposti, očaki in preroki ter nekaj fantastičnih živali in daritev; a mnoge od nekoč 24 poslikanih obokov je skoraj do nespoznavnosti že uničil čas. Ne glede na arhitekturne, kiparske in slikarske umetnine pa je stiški križni hodnik, ki se seveda ne more primerjati z evropskimi vrhunskimi primerki te nepogrešljive sestavine vsakega samostana, pomemben tudi kot nosilec razpoloženjskih vrednot. Z letnimi časi, ko spomladi sredi njegovih štirih hodnikov ozeleni in zacveti trata, pa tudi z dnevnimi menjavami, ko sonce riše po tleh različne oblike šilastih okenskih odprtin, se vedno znova spreminja njegov izraz in vabi k doživljanju tega nenavadnega arhitekturnega prostora, ki je srce samostana.

Križni hodnik.

   V zdaj zazidanem srednjeveškem vhodu, kjer so nekdaj menihi iz križnega hodnika prihajali v cerkev, je vzidan lep viteški nagrobnik grofa Pongraca Turjaškega s konca 15. stoletja, v vdolbini pa je tudi nekaj dragocenih kamnoseških izdelkov, kakor baza velikega romanskega stebra, ki je zdaj porabljen v cerkvi v bližnjem Šentvidu, itd.
    Ker je bila razporeditev prostorov v pritličju okrog križnega hodnika v vseh cistercijanskih samostanih močno podobna, je bil v Stični ob kapitlju hodnik, ki je povezoval vzhodno krilo križnega hodnika z vélikim vzhodnim dvoriščem. Doslej sta ga izdajali polkrožni odprtini v križnem hodniku in na dvorišču, ki sta še romanski in vsaj delno še ohranjeni. Ta vezni hodnik je bil leta 1997 tudi arheološko ugotovljen z izkopavanjem. Ob njem naj bi bil prvotno parlatorij ali samostanska govorilnica, ki pa so jo že v 13. stoletju vsaj delno porabili za takrat na novo predpisano ječo ali karcer. Njena gotsko oblikovana pravokotna lina je v križnem hodniku pri tleh še ohranjena. Vezni hodnik in nekdanji parlatorij so v baroku prezidali v velik enoten prostor, kapitelj, ki ga od vzhodne strani osvetljujejo tri visoke okenske odprtine. V njih so nova slikana okna s prizori Oznanjenja, Križanja in Binkošti, ki jih je leta 1991 zasnoval poljski slikar St. Jakubczyk. Leta 1998 so dodali nov lesen tlak in ob stenah 37 lesenih sedežev. Z mnogo spretnosti in znanja jih je izdelal domači rezbar in kipar, samouk Jože Trontelj. Opatov sedež in oba sosednja je na naslonjalih okrasil z intarziranimi grbi cistercijanskega reda, Stične in opatije Wettingen-Mehrerau, ki je pred sto leti oskrbela obnovo Stične. Po delilnih oporah med naslonjali je v nizkem reliefu izrezljal in domiselno razporedil same cistercijanske blažene, svetnike in svetnice, skupaj 41. Ambon sredi tega prostora sloni na simbolih štirih evangelistov, zapisovalcev Gospodovega nauka. Tako urejeni kapitelj je za samostan lepa pridobitev našega časa, saj je vsaka doba tudi sicer vedno dodala starim vrednotam nekaj novega; tako je pač življenje.
    Na južni strani se križni hodnik odpira v skupno meniško jedilnico. Ta zavzema pritličje velike, v vrt pomaknjene gotske stavbe. Prvotno je z enim samim prostorom segala po vsej višini vse do podstrešja in so jo razsvetljevala visoka gotska okna. V baroku so ta enotni prostor predelili z vmesnim obokom, tako da je zdaj nad refektorijem dobila prostor samostanska knjižnica. V jedilnici je banjasti obok s sosvodnicami, okrašen z baročnim dekorativnim in deloma celo figuralnim štukom. Danes prebeljeni obočni medaljoni so bili prvotno poslikani s freskami tirolskega slikarja Ferdinanda Steinerja (leta 1704).

Samostanska jedilnica z baročnimi štukaturami.

   V knjižnici, ki je sicer preprosta dvorana z ravnim stropom, so poslikana samo ostenja velikih oken, in sicer s poprsji legendarnih grških in rimskih modrijanov, v stranskih medaljonih pa so med slikano dekoracijo prizori, ki se nanašajo na njihovo filozofijo in izreke, izpisane nad njimi v latinščini. Slogovno sodijo te stenske slikarije v drugo polovico 18. stoletja. Žal v samostanski knjižnici ni več znamenitih stiških rokopisov iz druge polovice 12. stoletja, okrašenih z barvastimi inicialkami, ki se uvrščajo v sam vrh takratnega evropskega knjižnega slikarstva. Po razpustu samostana so nekaj teh rokopisov prenesli v Dunajsko nacionalno biblioteko, večino pa jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

   Romansko jedro samostana so zaradi novih potreb v kasnejših stoletjih prezidavali in dozidavali. Tako je sredi 16. stoletja opat Volbenk Neff (1550-1566) daleč proti zahodu podaljšal južno krilo opatije z dvonadstropnim traktom, ki se po njem imenuje Neffova opatija. V njegovem pritličju je z vrta dostopna veža, katere trojni križni grebenasti obok je dekorativno poslikan z gosto mrežo rastlinskih vitic in zelenega listovja, med katero se vpletajo cvetovi, različne jagode in ptiči. Na temenu je velik slikan grb opata Volbenka, v drugem obočnem polju pa še grb štajerskega samostana Rein pri Gradcu, ki ga je Stični ob njeni ustanovitvi cistercijanski red določil za matični samostan in je tudi še kasneje v nekakšno zvezo povezoval vrsto samostanov v tem delu Evrope. Ta dekorativna slikarija je značilna za sredino 16. stoletja.

   Visoke samostanske stavbe zapirajo véliko vzhodno dvorišče, ki navadno prvo sprejme obiskovalca te častitljive redovne naselbine. Na vzhodu ga zapira dolg, dvonadstropen in v pritličju arkadiran trakt, skozi katerega vodi od 18. stoletja glavni vhod v samostan. Na severu stoji odlična renesančna stavba, tim. "stara prelatura", proti zahodu omejuje dvorišče prastari kapiteljski trakt in ob njem vzhodni zaključek redovne cerkve z močno zakasnelo "gotiko" zgodnjega 17. stoletja ter z baročno živahnim zvonikom nad križiščem cerkvenih ladij. Z južne strani pa je to dvorišče komaj v 18. stoletju zaprla reprezentančna baročna stavba z "opatovo kapelo" v nadstropju in z dvema nižjima kriloma ob straneh.
    Najstarejši je v svojem jedru kapiteljski trakt. V pritličju je ob restavriranju pokazal lepo romansko zidavo in poleg polkrožnega vhoda, ki je nekoč povezoval dvorišče s križnim hodnikom, še celo vrsto različno oblikovanih zazidanih odprtin, med katerimi so v romanski dobi vsaj nekatere osvetljevale skupno meniško spalnico v prvem nadstropju. V tej stavbi so v 18. stoletju uredili tudi današnji vhod v notranji del samostana, v stavbi ob potoku pa današnji glavni vhod v samostan, tim. samostansko porto, ki je bila do 18. stoletja na zgornjem koncu dolgega trakta ob potoku, kjer je zdaj zgornji stolp. Ob "gotskem" prezbiteriju samostanske cerkve si obiskovalec lahko ogleda izkopane in urejene temelje obeh polkrožnih apsid romanske bazilike.
    Kakor dokazujeta obe Valvasorjevi grafiki, dvorišče še ob koncu 17. stoletja proti jugu ni bilo zaprto. Komaj v 18. stoletju se je opat Viljem Kovačič (1734-1764) odločil, da to vrzel primerno zapolni in tako v baročnem duhu poenoti véliko vzhodno dvorišče. Po zgledu drugih, bogatejših evropskih samostanov je dal pozidati reprezentančno poslopje s široko zasnovanim dvojnim stopniščem, kakor jih tačas poznamo po gradovih in plemiških palačah. To stopnišče z vodnjakom v pritličju vodi do razkošne dvorane v nadstropju, ki jo danes imenujemo "opatova kapela". Stavbo in njeno notranjo arhitekturo so dokončali komaj v času opata Tauffererja (1764-1784). Temu poznemu času ustrezajo bogati venčni zidci, lahkotne štukature in z značilnimi motivi tega časa okrašena intarzirana vrata. Slavnostna dvorana tako izraža vso lahkotnost in igrivost poznobaročnega časa, ki mu lahkotne barve jemljejo sleherno življenjsko težo, kot bi bilo življenje ena sama razigrana pesem. To vzdušje dopolnjujejo še stenske slikarije, polne krščanske simbolike, ki so delo istega anonimnega slikarja, s katerim smo se srečali že v samostanski knjižnici.

Notranjščina opatove kapele.

   "Stara prelatura", ki s severne strani zapira véliko vzhodno dvorišče, kaže svoje pravo pročelje proti severu, saj so tod mimo tačas prihajali samostanski gostje, ko še ni bilo sedanjega baročnega vhoda v samostan. Zdaj se stavba razkazuje kot mogočen in enoten dvonadstropni trakt. Če pa jo pobliže pogledamo, se izkaže, da je njen zahodni del nekaj starejši in da je bil zasnovan kot samostojna, skoraj stolpasta stavba. To dokazujejo tudi strelnice, obrnjene na vse strani, saj so v času njenega nastajanja ob koncu 16. stoletja pod opatom Lovrencem deželo še ogrožali Turki in njihovi balkanski spremljevalci. Pravo pročelje z oblikami severne renesanse in z dvema ogelnima, stolpastima pomoloma, ki sta prvotno segala precej nad streho, razkazuje ta starejši del na severno stran, kjer je vzidana napisna plošča z dokumentarnim napisom o njegovem nastanku in letnico 1599. Latinski napis pove, da je bilo to nekdaj gostišče za konjenike, ki so jih izjemoma kot odlične goste sprejemali v samostanu, in so svoje konje puščali v pritličju v prostorni veži. Kakor je v napisu nakazal že opat Lovrenc (1580-1600), je stavbo le nekaj let pozneje proti vzhodu podaljšal njegov naslednik opat Jakob (1603-1626), veliki zgodnjebaročni stiški graditelj in pospeševalec vsaktere umetnosti. Na kamnitem portalu, ki je zgoraj okrašen z grbi, je letnica 1605, z letom pozneje pa je datirano dvojno renesančno okno v drugem nadstropju na južni strani, kjer je v napisu omenjen tudi opat Jakob. Nekoč je bila v tej stavbi uprava samostana in njegove obsežne posesti, bile so v njej sobe za škofa, kadar je obiskal Stično, pa poleg samostanskega arhiva še hišna kapela, posvečena Materi božji. "Prosvetljeni" časi ob razpustu samostana leta 1784 so vse to uničili in opremo ter dragoceni, stoletni stiški arhiv raznesli na vse strani.

Severna zunanjščina "stare prelature", ki sta jo pozidala opata Lovrenc Zupan (1580 - 1600) in Jakob Reinprecht (1603 - 1626).

   "Stara prelatura" je dvonadstropno poslopje z množico večjih in manjših prostorov. V pritličju sta dve prehodni veži, ki povezujeta notranje samostansko dvorišče z odprtim prostorom na severu. Zlasti prostorna je veža v starejšem, zahodnem delu, ker so v njej nekdaj privezovali konje imenitnejših gostov. Izraz njene arhitekture je renesančen s kamnitimi pilastri in z banjastim obokom. Po restavriranju je njen prostor tako plemenit, da ga lahko s pridom uporabljajo za občasne razstave, katerim rabijo tudi manjše sobe, ki se stekajo v drugo vežo v vzhodnem delu tega trakta. Iz nje je dostopna samostanska trgovina z izbranimi živilskimi in drugimi izdelki, na drugi strani pa je manjša dvorana, kjer si obiskovalci lahko ogledajo avdiovizualni program o zgodovini in znamenitostih samostana.

   Vse prvo nadstropje zasedajo zdaj muzejske in galerijske zbirke Slovenskega verskega muzeja, ki ima svoj sedež v stiškem samostanu. Osrednji prostor je tudi tu obokana veža, ki sega skozi vso globino stavbe in se proti jugu in na sever ozira z dvojnima oknoma (bifori), ki zgovorno izdajata čas nastanka stavbe prav na začetku 17. stoletja (1605-06). Mnogo razstavljenih predmetov od pohištva do posodja izhaja iz zapuščine dolenjskega zbiralca starin in umetnin Leopolda Kozlevčarja (1904-1988), čigar portret je leta 1947 naslikal Matej Sternen. V galeriji je vrsta slikanih podob od 16. stoletja dalje, zbirka kovinskih liturgičnih predmetov, kakor so kelihi, monštrance, svečniki itd. Tu je tudi kovinski tabernakelj iz Stične. Nekaj je pečatov in starih tiskov pa spet nabožnih slik domačih baročnih mojstrov: Fortunata Berganta, Valentina Metzingerja, Antona Postla in drugih. Tu so stara mašna oblačila, sem in tja je postavljen kakšen kos srednjeveškega kamnoseštva in nekaj opečnih izdelkov. Na ogled sta tudi modela romanskega in baročnega samostana z bližnjo okolico, ki ju je izdelal gospod Hubert Patzelt iz Hirschaida v Nemčiji, velik poznavalec cistercijanskega reda in prijatelj stiškega samostana. Zbrana je tudi tehnična dokumentacija o raziskavah stiške romanske arhitekture avtorja tega vodnika, ki jo je v obeh maketah upošteval H. Patzelt. Na drugi strani veže si spet sledijo galerijski prostori s slikarskimi in kiparskimi umetninami, zlasti iz obdobja baroka. Posebna soba je namenjena zbirki slik stiškega patra Gabrijela Humeka (1907-1993), akademskega slikarja. V posebnem prostoru so knjige in drugi predmeti škofa in misijonarja Friderika Baraga. V stavbi ob potoku je zbranega nekaj starega kmečkega orodja in prikazane so nekatere obrti, ki so jih nekdaj opravljali tudi v samostanu. In ne nazadnje je tu še nekaj votivnih in božjepotnih predmetov, znamenj in podobic. Vidimo lahko tudi odlitek znamenite "solčavske Marije", enega najstarejših Marijinih kipov pri nas iz 13. stoletja. Bogata je tudi zbirka slik na steklo in manjših lesenih kipcev iz zapuščine L. Kozlevčarja.
    Drugo nadstropje "stare prelature" še ni muzejsko opremljeno. Namenjeno je za prikaz razvoja krščanstva na Slovenskem. Po uspešnem restavriranju se to nadstropje razkazuje z notranjo arhitekturo, kakršno je dobila stavba kmalu po nastanku leta 1605. To letnico ponovno omenja latinski napis, vklesan na kamniti prekladi vrat, ki vodijo na stopnice v drugo nadstropje. V njem je kot pobudnik gradnje "vse od temeljev" leta 1605 določno omenjen stiški opat Jakob Reinprecht, veliki graditelj v Stični v času zgodnjega baroka na začetku 17. stoletja.
    Tudi v drugem nadstropju je osrednji prostor velika veža z dvojnim oknom na vsaki strani. Kakor dokazuje obnovljena slikana stenska dekoracija iz 17. stoletja, je bila veža sprva banjasto obokana, zdaj pa ima ometan raven strop. V njej je dvoje kamnitih portalov s strmim trikotnim čelom. V enem je stiški grb z mitro, v drugem pa sestavljeni grb Stične in opata Reinprechta, ki je oskrbel stavbo in njeno notranjo opremo. V sobah so večinoma ometani ravni stropi, dve dvorani na severni strani pa sta še ohranili prvotna lesena stropa: enega z vzporednimi deskami na močnih stropnikih, drugi strop pa je s kasetami različnih geometričnih oblik, značilnih za 17. stoletje, še prav posebno bogat. Kot zanimivost lahko omenimo strelne line v današnji vmesni steni, ki dokazujejo, da je bila starejša stolpasta stavba v zahodnem delu nekaj časa samostojna, pozidana že prav ob koncu 16. stoletja, in da so takrat te kraje še obiskovali in "osrečevali" Turki. Ogelna soba s pomoli je bila tudi poslikana. Najprej že v zgodnjem baroku; iz tega časa so napisi z imeni nekaterih svetnikov in štirih cerkvenih očetov. Vsaj deloma so ta prostor ponovno poslikali v rokokoju, a se te drobne slikarije niso bolje ohranile.
    Posebno bogata je stenska dekoracija v manjših prostorih že ob zgornjem stolpu, kjer je bil svojčas glavni vhod v samostan. Osrednja vežica je po oboku okrašena s štukaturno alegorijo letnih časov in po obeh stenah s plastičnimi medaljoni s slikanimi grbi. Slikarsko izredno bogato je okrašen križni obok v mali sobi. Po njem se prepleta vitičevje z lovskimi prizori, po stenah pa so grbi stiških opatov, dežele Kranjske in sosednjih dežel. Te slikarije so lepa obogatitev za poznavanje našega stenskega slikarstva zgodnjebaročnega časa, a jih v tem kratkem vodniku ne moremo podrobneje opisovati.

   Zaradi pozidave "stare prelature" so okrog leta 1600 skoraj v celoti podrli romansko kapelo sv. Pavla ob srednjeveškem vhodu v samostan, ker bi ovirala novo stavbo. Ob izkopavanjih leta 1954 se je pokazalo, da je imela ta "vhodna kapela" dolgo pravokotno ladjo in za oltarni prostor polkrožno apsido. Ta je segala že izven gradbene črte dolge stavbe ob potoku, njen polkrožni slavolok in romansko okence v južni steni pa sta se ohranila do danes. Na preostalem delu severne ladijske stene, ki kaže značilno romansko zidavo, je bila na zunanjščini do nedavna gotska freska sv. Eligija, zavetnika kovačev, konjarjev in izvoščkov; sredi 15. stoletja jo je naslikal znani gotski freskant Janez Ljubljanski, ki je po naročilu stiškega samostana veliko slikal po okoliških cerkvah. Sneta freska je zdaj v stiškem muzeju skupaj z velikim sočasnim grbom, ki je nekdaj krasil mogočno stavbo ob potoku.
    Naslikani sv. Eligij je sodil na to steno zato, ker so tam mimo skozi nekdanji vhod v samostan prihajali vsi gostje in odličnejši obiskovalci. Kjer je zdaj mogočni zgornji stolp, ki zaključuje dolgo dvonadstropno stavbo ob potoku, je bil ves srednji vek glavni vhod v samostan in ob njem "zunanja" kapela sv. Pavla. V njej so bili lahko pri maši tisti obiskovalci in posebno ženske, ki nekdaj niso smeli v redovno cerkev, ker je bil ves samostan v strogi klavzuri. V 18. stoletju so to staro samostansko porto opustili in jo zamenjali z novim, monumentalnim baročnim vhodom sredi vzhodne stavbe vzdolž potoka, kjer je še danes glavni samostanski vhod.
    Na nekdanji vhod opozarja poleg ostankov romanske "portne" kapele zlasti obokana veža vhodnega stolpa, ki je okrašena z bogatim figuralnim in dekorativnim štukom. Na banjastem oboku se v podolgovatih medaljonih pojavljajo štirje latinski cerkveni očetje: sv. Ambrož, sv. Avguštin, sv. Gregorij in sv. Hieronim. Na spodnjem delu obočne krivine je na eni strani velika, mnogofiguralna kompozicija križanja, njej nasproti pa živahno razgiban množični prizor dvigovanja Gospodovega križa. Posebno pozornost pa vzbuja na vzhodni strani nad vhodnim lokom velika in pripovedno zgovorna poslednja sodba, ki ohranja še mnoge srednjeveške ikonografske prvine, povzete po gotskih freskah in obogatene s prizori iz ljudske domišljije. Kakor dokazujejo kratice, dva grba in letnica 1620 na temenu oboka, je naročil te štukature opat Jakob, prvi barokizator srednjeveškega samostana. V Sloveniji so najstarejše, sodijo pa tudi med zgodnejše primerke celo v širšem evropskem kulturnem prostoru.

S štukom okrašena veža vhodnega stolpa (1620).

   Leta 1994 se je po odstranitvi zasilnega gospodarskega poslopja na "polževem vrtu" odkrilo 22 m dolgo zahodno pročelje nadstropnega bratovskega trakta. V njegovem pritličju so se že prej kazala zazidana okenca romanskih oblik. Zdaj pa so se jim pridružile še prav take okenske odprtine v nadstropju in sredi med njimi tudi polkrožen romanski vhod. Zgornja okenca so očitno razsvetljevala in zračila skupno bratovsko spalnico v nadstropju, spodnja pa njihovo jedilnico, kjer je bila kasneje shramba in vinska klet, kakor je še danes. Ohranjene pravokotne luknje v zidu nakazujejo ležišča lesenih stropnikov v pritličju, hkrati pa so bili v njih tudi nosilci zunanjega nadstropnega hodnika, ki je po stopnicah omogočal dostop do spalnice in iz nje v cerkev skozi poseben bratovski vhod v njenem najzahodnejšem delu, ki so ga v 17. stoletju ob skrajšanju cerkve podrli. Odkritje te romanske fasade je lepa pridobitev za poznavanje najstarejše stavbne podobe stiškega samostana tudi v njegovem bratovskem delu in odgovor na doslej nepojasnjeno vprašanje, kje so bratje iz svojih bivalnih prostorov povsem ločeno od patrov hodili v cerkev.

   Od samostojnih stavb zunaj ožjega samostana je treba posebej omeniti velikansko žitnico, vključeno v obzidje na njegovi jugozahodni strani. To mogočno gospodarsko poslopje, ki je kar s tremi obokanimi etažami druga nad drugo prava tehnična mojstrovina svojega časa, je dal leta 1683 povsem na novo postaviti 43. stiški opat Ludvik pl. Raumbschüssel (1680-1687).
    Ker so Turki na svojih plenilnih pohodih proti srednji Evropi iz Bosne čez Kranjsko in Koroško v 15. stoletju vedno znova ogrožali Stično, so menihi že poprej obzidani samostan še bolj utrdili z močnim obzidjem in stolpi, opat Urban Paradiž (1516-1523) pa je do leta 1519 na zahodni strani sezidal celo samostojno pravokotno utrdbo. Na oglih je imela okrogle stolpe, katerih trije so se še ohranili, na sredini pa mogočen kvadratičen stolp kakor kakšen grajski "bergfrid" z obrambnimi napravami svojega časa. Samostansko obzidje se je do danes ohranilo zlasti na južni in zahodni strani, kjer je ponekod visoko še 8 m.

   Že ponovno omenjeni opat Jakob Reinprecht, veliki graditelj in prvi barokizator srednjeveške Stične, je dal sredi cvetličnega vrta zahodno od cerkve postaviti uto ali senčnico, v kateri se je z gosti lahko zadrževal v poletni vročini. V duhu svojega časa jo je zasnoval kot središčno stavbo na pravilnem osmerokotniku. Na štirih straneh ima polkrožne vhode, na preostalih štirih stranicah pa enaka okna. Prostor je obokan z osmerostrano kupolo. Na vrhu opečne piramidne strešice je kovana vetrnica. Na njej je oblikovan putto kot lokostrelec, ob njem pa Jakobov grb s tremi lilijami in nad njim velike črke PDIAS, ki kot začetnice v latinščini pomenijo, da je dal ta paviljon postaviti stiški opat, gospod Jakob. Take vrtne ute so tačas imeli zlasti po grajskih vrtovih. Od vseh, kar jih poznamo, se je ohranila le stiška iz 20-ih let 17. stoletja in je zato toliko pomembnejša.

   Del vrta v obzidju na južni strani je porabljen za meditativni park. Zato je povsem oddeljen od drugih površin in urejen kot mirna, zelena trata. Krog in krog se po zidovih vzpenja vinska trta, ta plemenita svetopisemska rastlina, ki daje v jeseni obilen pridelek domače žlahtne kapljice. S trto so omejeni tudi prostori za manjše skupine ali za osebno razmišljanje. Po trati so na kamnitih podstavkih razpostavljeni leseni kipi Kristusa, Matere božje in dveh najvidnejših mož zahodnega meništva, sv. Benedikta in sv. Bernarda, velikega cistercijana, po katerem se imenuje 12. stoletje evropske zgodovine kar Bernardovo. Vse kipe je v zadnjih letih izdelal domači kipar samouk Jože Trontelj. - Kakšen čudovit otoček miru je ta meditativni vrt sredi našega nemirnega in ponorelega sveta!

Stiška opatija danes ...

 tiški samostan stoji v svojem romanskem jedru s cerkvijo in s križnim hodnikom že skoraj 900 let. Le od 1784 do 1898 je bilo v njem redovno življenje nasilno prekinjeno. Zaradi bogate in dolge preteklosti je Stična pomemben zgodovinski spomenik. V stoletjih se je razvil v obsežen stavbni sestav, ki kaže vse poglavitne evropske umetnostne sloge: od začetne romanike prek gotike in renesanse do poznega baroka. Zato je Stična tudi velik umetnostni spomenik.
    Naše védenje o pomenu stiškega samostana se je od prvih opisovalnih poskusov ob koncu 19. stoletja zlasti v zadnjih desetletjih bistveno obogatilo. Posebne pozornosti je bila seveda deležna njena še ohranjena romanska arhitektura, ki ima zaradi zasnove redovne cerkve iz sredine 12. stoletja v vrsti zgodnje arhitekture cistercijanov kar evropski pomen. Zdaj vemo o Stični mnogo več kakor nekoč. Nikoli pa ne bomo vedeli vsega, kaj vse še skriva pred našim védenjem ta častitljivi samostan. Še vedno obstaja za nas mikavna neznanka in zato nas vedno znova vabi za svoje zidove, da bi razkrili njegovo zadnjo skrivnost, ki jo ljubosumno hrani zase.
    Zlasti dvakrat sta arhitektura in likovna umetnost v Stični dosegli svoj zlati vek: ob nastajanju v 12. stoletju in v času velikega baročnega razcveta. Zato sta tudi romanika in barok poglavitni obdobji v umetnostni podobi stiškega samostana. Kakor je bila Stična v vsej dolgoletni zgodovini versko in kulturno središče dolenjskega dela Slovenije, tako poskuša samostan tudi danes in v bodoče ohranjati in nadaljevati svoje plemenito poslanstvo v duhovnem kakor v vsestranskem kulturnem pogledu.