|
FRANCE LOKAR -Obok neminljivega (1993)
Sožitje dveh umetnikov , pesnika in slikarja, ki nastopata v isti knjigi, se v njej združujeta in skladno dopolnjujeta, vsak s svojo obliko izpovedne moči, je znano in ni redko. Tako sodelovanje v umetniški ustvarjalnosti je toliko bolj bogato, čim bolj sta si ustvarjalca sorodna v svojem umetniškem zagonu, tej skrivnostni duhovni izpovedni sili.
Takšen ustvarjalni par sta tudi naša sodobnika, pesnik France Lokar in slikar Gabrijel Humek. Oba umetnika, izrazito bogatega besednega oblikovalca in v očarljivo pestrost barv zazrtega likovnika, združuje tudi skupno prebivanje znotraj kamnitih kot za večnost sezidanih zidov častitljivega in starodavnega cistercijanskega samostana v Stični.
Tišina, spokojni mir in gluha samota, ki kot nevidni fluid napolnjujejo ves ogromni prostor znotraj kamnitih samostanskih zidin, so idealno okoljeza poglobljeno razmišljanje o sebi in svetu, za iskreno srečanje s samim seboj in idealno gojišče umetniškega ustvarjanja.
Za pesnika, ki je tudi duhovnik, je primerjava samostana s kletko, v katero se zapira njegovo telo, le besedna metafora za spone, ki vklepajo njegov duh. Prav samostansko okolje s svojimi edinstvenimi in neponovljivimi posebnostmi je tisto, ki olajšuje nenehno zagledanost v globini svoje duševnosti in izostreno opazovanje človeških tegob, stisk in razočaranj. To spodbuja, da vse, kar doživlja v svoji občutljivi duši, ubesedi in izpove sebi in drugim.
Pesnik France Lokar izraža svojo vznemirjenost srca in duše v pesmih.
Slikar p. Gabrijel Humek pa v svoji neusahljivi ustvarjalnosti predstavlja razkošni svet barv. Značilno za njegovo kreativnost je, da se na njemu lasten način polasti svetlobe, v kateri dobijo barve posebno barvitost, čudovito pestrost in medsebojno usklajenost. Ta svetloba, ki je v vsaki njegovi umetnini značilna prav zanjo, ima nadnaravni, umetniški navdih in je ni mogoče opredeljevati s fizikalnimi pojmi. Prihaja iz nedoločljivega, skrivnostnega vira, pravzaprav od nekod kot posvečujoča upodobitev neugasljive božanske Luči.
V knjigi skupaj zaživita besedni in likovni ustvarjalec. Vsak od njiju izhaja iz lastnega intimnega sveta, vsak s svojo sugestivno močjo, ki nas neustavljivo odpelje proč od vsakdanje stvarnosti v pomirjujoče notranje očiščenje, odrešujočo svobodo, v svet lepote.
Umetnost pesnika Franceta Lokarja in slikarja Gabrijela Humeka je žlahtna emanacija posvečenega samostanskega miru, tihote in samote, ki daje bogate darove, drugačne kot drugo okolje. Prizadevna umetnika, prebivajoča v objemu mogočnih samostanskih zidov, te darove razodevata nam, ki smo izven teh zidov v vrtincu vsakdana, razrvani zaradi njegove razburkanosti. V naš svet prinašata zato drugačen, a prijaznejši duhovni svet.
Ničesar jima ni tuje, kar je človeško in v tem je njuno poslanstvo.
prof. Vojan Tihomir Arhar |
