|
STIČNA OB JUBILEJIH 1098 - 1898 - 1998 (1998)
Stiški jubilejni zbornik je prispevek k obhajanju dveh, za stiško opatijo in slovensko Cerkev pomembnih obletnic. V letu, ko obhajamo 900-letnico prvega cistercijanskega samostana Cistercium, Cîteaux na Francoskem, obhajamo tudi 100-letnico obnovljene meniške skupnosti v Stični.
Na ozemlju naše nadškofije, že več stoletij pred njenim nastankom, sta vse do razpusta pod Jožefom II. delovali dve cisterci: v Stični in Kostanjevici na Krki. Koroškim Slovencem so dvigali duha k Bogu cistercijani v Vetrinju, porabskim Slovencem pa cistercijani v Monoštru. Gotove je najpomembnejši njihov verski pomen z njihovo neprestano molitvijo. Kako je ta vplivala na duhovni razvoj naših prednikov, ve samo Bog. Na zunaj bolj opazen je bil njihov vpliv - zlasti stiške opatije, ki je imela največ župnij - na samostanskih župnijah. Beli menihi so zidali Marijine cerkve in oltarje ter vneto širili Marijino češčenje med našimi predniki. Da je naš narod marijansko usmerjen, je tudi njihova zasluga.
Spričo častitljivih devetsto let zgodovine cistercijanskega reda se morda stoletnica oživljene opatije v Stični zdi kratko obdobje. Vendar teh sto let stiškega samostana ni le razgibano in zanimivo, ampak tudi za vso slovensko Cerkev pomembno obdobje; da, pomen Stične sega celo preko slovenskih meja. O tem nazorno govori pričujoči zbornik. Čeprav se omejuje predvsem na zgodovino stiške samostanske družine zadnjih sto let, se v njem na neki način zrcalijo vzgibi in dometi celotne slovenske duhovne in kulturne zgodovine tega stoletja.
Za ponovno oživitev stiškega samostana je poleg samih cistercijanskih menihov iz Mehreraua ob Bodenskem jezeru zaslužen predvsem ljubljanski škof Jakob Missia. Ko se je 4. oktobra 1898, po 114 letih, odkar v samostanu ni bilo menihov, na slovesen način začelo redno meniško življenje, je bil navzoč že njegov naslednik škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je pozneje večer svojega življenja preživel prav v stiškem samostanu in v njem tudi umrl.
Obnova meniškega življenja v Stični se je izvršila ravno pravočasno, da se je sadika v okolju stare Avstrije prijela in se tako lahko v obdobju Jugoslavije med obema vojnama razcvetela in obetala stoteren sad. Temu razcvetu je vojna in še posebej povojno obdobje napravilo nasilen konec, vendar je prav stiska stiških menihov, tako po prvi kot po drugi svetovni vojni, po Božji previdnosti omogočila obnovo več drugih samostanov v tujini. Naj omenim le Mogilo na Poljskem in Stams na Tirolskem. V zvestobi svoji meniški tradiciji je stiški samostan danes vedno bolj dejavno vključen v življenje slovenske Cerkve. S svojo molitvijo, z Domom duhovnih vaj in s Slovenskim verskim muzejem služi slovenskemu človeku in mu omogoča vpogled v zgodovino slovenske krščanske kulture. Želim, da bi iz globokih korenin slovenske vernosti Stična v naslednjem stoletju obrodila bogate sadove, ki bodo v blagoslov vsemu slovenskemu narodu. Naj jo pri tem na priprošnjo Matere Božje spremlja obilen Božji blagoslov.
ljubljanski nadškof, dr. Franc Rode |
