
Legenda pravi: Nekega dne je v deželi Midjan, kjer je Mojzes živel mirno življenje pastirja, en kozlič pobegnil iz črede. Mojzes je šel za njim in ga je našel, ko je pil iz izvira: »Ubogi kozlič, nisem vedel, da si žejen,« reče Mojzes milo. »Pobegnil si torej, da bi pil! Po tem teku moraš biti utrujen!« In Mojzes ga je vzel na rame in ga odnesel nazaj k čredi. Bog je tedaj rekel: »Ker je imel tolikšno sočutje do enega ubogega kozliča, da ga je nesel na ramenih, bo imel usmiljenje tudi do mojega ljudstva, da ga bo nosil v svojem srcu kljub zavračanju in mrmranju.«
Zavračanja in mrmranja so bila namreč številna. Od vsega začetka ljudstvo ne neha »jamrati« in se pritoževati, vse do prihoda v Edom. Vse težave, ki se pojavijo, faraonov pritisk, pomanjkanje hrane, tveganje borb, ovire na poti, vedno povzročijo kričanje in odpor, jadikovanje in slabo voljo. To je, kot da bi Mojzes moral nositi na svojih ramenih vse svoje brate, z njihovimi neprestanimi napakami in pritoževanjem. Po Božji podobi mora sprejeti ljudi, kakršni so, ne da bi zanikal jezo in nemir, majhnost in ranljivost.
V vseh teh prizorih Mojzes ostaja miren, ponižen, zaupljiv. Razen enkrat, ko mu je res vsega zadosti: »Zakaj tako grdo ravnaš s svojim služabnikom,« reče Bogu, »in zakaj nisem našel naklonjenosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? Sem mar jaz spočel vse to ljudstvo, sem ga mar jaz rodil, da mi praviš: 'Nosi ga v naročju, kakor pestunja nosi dojenčka?'« (4 Mz 11, 11-12) Drugače pa je Mojzes zagovornik svojega ljudstva. Ko se v Egiptu položaj poslabša in ko faraon zaukaže dvojno zatiranje, se bo pritožil celo na Boga: »Gospod, zakaj si storil temu ljudstvu toliko hudega? Zakaj si me vendar poslal? Ti pa nikakor nisi rešil svojega ljudstva« (2 Mz 5, 22-23) Med hojo v puščavi, pri Kadešu, spomni Boga na njegovo obljubo in usmiljenje. Bog se je zavzel, ne more zapustiti svojega ljudstva: »Oprosti, prosim, krivdo tega ljudstva po svoji veliki dobroti, kakor si prizanašal svojemu ljudstvu od Egipta do tod« (4 Mz 14,19)! Mojzes se zavzame za svoje ljudstvo. Solidaren do konca, je pripravljen celo, da se izbriše njegovo ime iz knjige življenja. (2 Mz 32,32)
Biti pastir vsak dan ni lahko. Mojzes se mora soočiti z težavami, ki jih postavlja življenje v puščavi in vprašanji, na katera ni bil pripravljen: pomanjkanje vode, kru ha, napadi sovražnikov, piki kač. Mojzes mora skrbeti tudi za pravico. K njemu prihajajo s prepiri in jih mora reševati. Posluša in sodi, razlaga in pojasnjuje postavo, včasih obsodi, velikokrat spravi. V nekem trenutku se vznemiri: »Trdovratno ljudstvo, kdaj vam bo dovolj? Kako naj vas prenašam? Kako naj vas blagoslovim?« Od jutra do večera Mojzesa obkrožajo prepiri in kričanje. Nikoli si ni predstavljal, da bo toliko stvari treba urejati. Ali bo zdržal?
Midjanski duhovnik Jitro, ki je vajen čred, ga opozori: »Mojzes, če boš tako nadaljeval, bo s tabo kmalu konec. Poslušaj me. Ti zastopaj ljudstvo pred Bogom in prinašaj zadeve pred Boga! Razlagaj jim zakone in postave in kaži jim pot, po kateri naj hodijo in delo, ki naj ga opravljajo! Izberi pa iz vsega ljudstva sposobne može, ki se bojijo Boga, zanesljive ljudi, ki sovražijo podkupovanje; postavi jih za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset ljudi! Ti naj vsak čas sodijo ljudstvu, vse večje zadeve naj prinašajo tebi, vse manjše zadeve pa naj razsojajo sami. Če to storiš in ti Bog to zapove, boš lahko zdržal in tudi vse ljudstvo bo v miru hodilo domov.« (2 Mz 18, 19-23)
Mojzes je sprejel predlog svojega tasta. Jitro ga je naučil, kako delegirati druge. Kasneje se bo Mojzes spomnil tega pomembnega trenutka, ko je bil že na tem, da bo popustil: »A kako naj nosim vaše težave, bremena in prepire?« (5 Mz 1,12) se je spraševal. Modri nasvet njegovega tasta Jitra, ki se je potem vrnil v svojo deželo! Tako se je Mojzes naučil razbremeniti določenih odgovornosti, zaupati in prositi za pomoč druge. Ta nasvet mu je dal nekdo, ki ni bil član njegovega ljudstva.
Mojzes je zares pastir svojega ljudstva. Da Mojzes lahko tako deluje in je dobri pastir, je zato, ker ima skrb za vsakega. Tudi zato, ker se je naučil računati na druge. Predvsem pa ni sam. V resnici je Gospod pastir svojega ljudstva. Kot je rečeno v 77. psalmu, Mojzes je pastir v Gospodovem imenu: »Kakor čredo si vodil svoje ljudstvo, z Mojzesovo in Aronovo roko.«